3. Naj se solo potovanje prične

Ekola, pa sem ostala sama. Danes ob dveh zjutraj sem skupaj z mami odšla na letališče. Nisva se mogli kaj spodobno posloviti, saj so živčki delali svoje, predvsem v mamini glavi, kar je razumljivo. Še preden sva se odločili, da se mi pridruži na potovanju, je bila malce v dvomih, saj je bilo prisotno dejstvo, da bo nazaj domov morala sama. Neke zelo osnovne angleške besede ji grejo, sicer pa tega jezika ne govori, kar je bil tudi največji razlog za skrb. Ko tole pišem, je mami že v Istanbulu. Ne samo, da je morala leteti sama, znajti se je morala na sedmem največjem letališču na svetu in drugem največjem v Aziji. Tukaj je tako, da lahko na letališče vstopiš samo, če si potnik. Jaz sem tako ostala zunaj in nisem mogla z njo niti do oddaje prtljage, kar lahko na primer narediš na Ljubljanskem letališču. Takoj, ko je stopila notri, sem pokala od živčnosti. Opazovala sem jo, kako je tavala proti "International departures"", vse dokler je nisem več videla. Malce sem še počakala, če bi se vrnila nazaj proti vhodu, a je ni bilo. Sama sem se tako z Uberjem okoli treh ponoči odpeljala nazaj v hotel. Spala sem bore malo, saj sem ves čas preverjala, če mi je že poslala kakšno sporočilo. Ko se je končno uspela priklopiti na WiFi, mi je 10 do štirih zjutraj sporočila, da je vse potekalo OK in da že čaka na Gate-u. Potem sem do desetih zaspala kot ubita. 

Hvala mami za vse.💛

Zadnje dni New Delhija

Če se vrnem še na prejšnje, zadnje skupne dni, ki sva jih preživeli v Delhiju ... Prve dva dni je bilo še precej zanimivo, druga dva dni malce manj. New Delhi je mesto, ki ga imaš, vsaj če vprašaš mene, v dveh dneh dovolj. En dan za vsa arhitekturna čudesa in en dan za odkrivanje kaosa na ulicah starega dela. Prvi dan sem malce opisala v prejšnjem blogu, drugi dan pa sva zopet preživeli v družbi Nine in Aljaža - slovenskega para, ki sva ga spoznali v Shimli. Ona dva sta se ta isti dan z nočnim avtobusom, tako kot midve dan prej, pripeljala do Delhija, tu ostala en dan, potem pa šla južneje v mesto Goa, na morje. Skupen dan je bil prav fin. Zelo vroč, a smo z neomejenimi količinami vode in kokakole nekako zborbali. Naša prva vožnja je bila tuk-tuk, vanj smo se zbasali štirje. En del poti je na kolenih sedela Nina, en del jaz. Najprej smo želeli pogledati Lotus temple, a je bil zaprt, zato smo šli še do India Gates, čeprav sva ta vrata z mami obiskali že prvi dan. Na drugi vožnji s tuk-tukom je malce krmilo prevzela tudi Nina.😎 Vsekakor smo vsi štirje sicer mnenja, da ni šanse, da bi se tu po cestah kjerkoli vozili sami, razen, če bi imeli še štiri pare dodatnih oči.

Nina on duty.
Stiskanje na tuk-tuku.

Bil bi dober, če ne bi bil topel. Mislim, da se mamin izraz na obrazu strinja s tem.😂

Po kratkem sprehodu na žgočem soncu ob Indijskih vratih smo se samo še usedli na tla v parku in hibernirali. Ker sta Nina in Aljaž res prijetni osebi s številnimi zgodbami v žepu, smo ves čas klepetali in se spoznavali, tako da ni bilo dolgčas.


45 stopinj celzija ...

Za tem smo šli pogledati še tisti pravi Delhi - nabito polne, umazane, prometa in ljudi polne ulice. Nekako smo se znašli v nabiti ulici, polni trgovinc, ki prodajajo čestitke za poroke, znane indijske obleke Sari, knjige ... 





Z Uberjem smo se odpeljali nazaj v bližino hotela in šli še nekaj pojest. Ker pa, tako kot na prvem srečanju, ne gre mimo tega, da grejo Slovenci še na pivo, smo se seveda lotili še tega. Jackpot - 2+1 gratis. Ob cenah piva tu v Indiji je to res kulsko! Ob precej porazni živi glasbi smo pili močno indijsko pivo. To je tu (zaradi davka?) sicer zelo drago. Za vso pivo, ki sva ga z mami spili v Indiji (privoščili sva si ga 2x), sva odšteli več, kot za nekaj dni bivanja v hotelu. Ampak stvar je v tem, da je drago pivo, prenočišča pa precej poceni. Malce zanimivega počutja smo se vrnili v hotel.😂

Vsi skupaj smo se zares do sitega najedli za 10 eur.


Živa glasba, spominjala me je na ribi, ribice, za pojest... 

Vse dni v Delhiju sva z mami za prevoze uporabljale Uber. Prvi dan sva se nekaj še trudili z barantanjem z vozniki tuk-tukov in taksisti, ampak se tega precej hitro naveličaš. Stvar je v tem, da tudi ko ne rabiš prevoza, ponudbe dobivaš na vsakem koraku. Nekateri vozniki so ti pripravljeni slediti tudi 500 m peš hoje, dokler ne obupajo in pogruntajo, da RES ne rabiš njihove vožnje. Uber se mi je, po tem, ko sva malce izkusile prerekanje s šoferji (ker je prvotna cena zares nabita), zdel veliko boljša, cenejša in prijetnejša zadeva. Ker imam indijsko številko, ki sem jo uredila v Shimli, sem si lahko ustvarila profil. Če bo kdorkoli kdaj v New Delhiju - Uber je zakon. Naročiš ga, kjer je tvoja trenutna lokacija, pelje te tja, kjer označiš in plačaš točno toliko, kot piše že na začetku. Mimogrede pa naj omenim še, da je tudi indijsko številko z nekaj vključenimi mobilnimi podatki res precej dobro imeti. Tako lahko na licu mesta preveriš, koliko kilometrov je do kam in če so določene stvari res zaprte/odprte. Velikokrat se namreč šoferji malce (ali fejst) zlažejo, da bi te oguljufali. Rečejo, da ne bodo vzeli "samo" 300 rupijev, ker je do tja 20 km, v resnici je 10 km ... Mi pa ta indijska prepaid SIM kartica ne bo več delovala v Ladakhu, saj imajo tam dovoljeno izključno postpaid SIM kartico.

Predzadnji dan je bilo spet izjemno vroče. Mami je čisto po naključju na Google mapsih našla trgovino Spar. Naj bi se nahajala v nekem velikem nakupovalnem centru. To je bila vsekakor stvar, ki jo je bilo treba preveriti. Tukaj se lahko namreč pogosto zgodi, da nekaj najdeš na zemljevidu, pa se tam sploh ne nahaja. Nina in Aljaž sta na primer ob prihodu z nočnim avtobusom imela v Delhiju rezerviran hotel v strem centru mesta. Ko ju je tja pripeljal šofer, hotela sploh ni bilo. No, potem sta prišla v isti hotel, kot midve. 

Naročili sva Uber, ki naju je pred nakupovalnim centrom odložil v predmestju. Ja, center je čisto zares imel trgovino Spar. Malce so se mi zaiskrile oči, ker je to pomenilo, da si lahko kupim nekaj sadja, zelenjave in izdelkov, ki jih sicer ne najdem na ulicah Delhija. S celo vrečo priboljškov sva odšli iz trgovine. Kupila sem tudi dva manga (za ceno cca 1 eur), ki sta bila vsekakor najbolj okusna ever. Mangoti, ki jih v Sloveniji prodajajo v trgovinah, niso niti M od mangota.

Spar - prav zares.😍

Nepopisno veselje.

Zadnji skupni dan z mami sva do sredine popoldneva preživeli v hotelu. Mami so že malce začeli delati živčki, poleg tega sva obe bili že malce siti mesta. Popoldne sva vseeno rekli, da greva malce ven, da vsaj nekaj počneva za njen zadnji dan. Šli sva do Lotus templja, ki si ga z Nino in Aljažem nismo mogli ogledati, ker je bil zaprt. Gre za čudovito arhitekturno stavbo, a s precej preveč turisti. Do templja moraš iti bos (kot tudi v vse ostale templje v Indiji). Kar hitro sva popokali in šli v bližnji park. Ta je bil zelo prijeten, znova, kot že mnogokrat do zdaj, pa sva bili prava atrakcija ... "Can we take a selfie, please?" sva slišali kar nekajkrat. Temu se ponavadi ne upreva in jim pokimava. 

Lotus temple.


Park.

Selfie time.😂

Indijski loto dobitek: ko najdejo štiri belce na kupu. 

Zares sama

Par vprašanj sem dobila, če bom zdaj na potovanju res sama in kaj bom počela. Ja, popolnoma sama bom, razen, če se mi ti, ki to bereš, morda pridružiš?😉 Priznam, malce sem v pričakovanju, kako bom vse skupaj doživljala v solo ediciji, ampak se, iskreno, tega veselim. Pa ne, da mi v dvoje ni bilo ok, z mami je bilo super in vesela sem, da sva del potovanja preživeli skupaj. Ampak v splošnem rada preživljam čas sama s seboj. Ko sem nekaj let nazaj sama backpackala po Portugalskem, sem ugotovila, da se imam lahko tudi sama prav zares amejzing. Sicer takrat je šlo za dobre deset dni, tako da me zanima, koliko časa bom "zdržala" tokrat. V osnovi sem precej introvertirana oseba, a se, ko se moram znajt sama, malce nagnem v drugo stran. Postanem bolj komunikativna in si več upam. Seveda pa bi dala vse na tem svetu, da bi se mi pridružil Marko.

 Jutri, 26. maja zgodaj zjutraj, malce čez pet zjutraj, imam let do Leha (Ladakh), kjer bom pristala na 3500 m. Prišla bom v popolnoma drug svet. Severno-Indijska regija Ladakh je zaradi svojih globoko zakoreninjenih kulturnih povezav s tibetanskimi običaji znana tudi kot Mini Tibet v državi. Je hladna puščava, prepredena s številnimi visokogorskimi prelazi, samostani, jezeri, ... Življenje prebivalcev Ladakha je vsekakor v ostrem nasprotju kot kje drugje, predvsem zaradi težjih dostopov. Zadnja leta so sicer dostop precej olajšale številne cestne povezave, a so te mogoče samo nekje od maja/junija do oktobra.

Prve dni bom namenila aklimatizaciji, saj kakor rečeno pristanem na 3500 m, potem pa se bom počasi, če bo vreme dopuščalo, odpravila na večdnevni treking po dolini Markha, ki seže krepko preko 5000 m. Temperature v Lehu so precej nižje, še posebej v primerjavi z New Delhijem. V Lehu pričakujem temperature do 10 stopinj čez dan in nekje okoli 2 stopinji ponoči. A seveda višje bom šla, bolj bo mrzlo. 


Komentarji

  1. Se že veselim nadaljnih objav in zeleno - belih - modrih kontrastov iz hribov 🥰🏔

    Maruša

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

1. Brez plana v Himachal Pradesh

15. Uzbekistan

17. Ljubo doma, kdor ga ima