1. Brez plana v Himachal Pradesh
To, da pustim službo, vse za nekaj časa pustim za seboj in nekam odpotujem za malenkost daljše časovno obdobje, se mi je v zadnjem času zdela edina logična poteza. Od septembra lani se je namreč dogajalo veliko stvari, ki so predvsem bazirale na moji težavi s kolkom, ki mi je za daljši čas onemogočila prav vse aktivnosti, ki sem jih sicer počela z največjo ljubeznijo. Ko kar naenkrat nisem mogla več normalno hoditi, kaj šele biti aktivna, je zame to pomenilo veliko mentalnih borb. V preteklosti sem bila poškodovana že nekajkrat in vsakič je bilo težko sprejeti daljšo pavzo, a tokrat je bilo drugače. Po treh mesecih intenzivnega mirovanja in sprejetja dejstva, da bom zamudila celotno zimsko sezono, se praktično stanje ni kaj izboljšalo - ravno nasprotno, nekje v decembru je postalo še slabše.
V januarju bi morala z Markom s kombijem pričeti daljše potovanje po Evropi, ki sva ga planirala celotno drugo polovico leta 2022. Torej želja po neki avanturi je bila vsekakor prisotna že prej. Nekateri veste, drugi ne - ostala sva doma, saj moja bolečina ni in ni popustila. Glede na to, da sva hotela biti precej plezalno in tekaško aktivna, se nama to, da greva na potovanje, pa ne moreva počet teh stvari, ni zdelo smiselno. Tako sva, kljub temu, da sva bila v službi že dogovorjena, da odhajava, ostala doma. Kombi je tako ostal parkiran na domačem dvorišču, jaz priklenjena na kavč, službo sva opravljala še naprej. V januarju sem končno dobila tudi diagnozo - majhna ruptura labruma kolka in kar je glavna težava - mejna displazija kolka. Zaradi moje ljubezni do teka, hribov in plezanja se mi je še bolj sesul svet, saj v prvem trenutku seveda pomisliš na najslabše. Ko sem iz ust ortopeda slišala "za vas tek ni priporočljiv, sicer boste v zgodnjih srednjih letih morali zamenjati kolk", sem ostala odprtih ust. Kako prosim? Jaz ne smem več tečt? Vse skupaj se je zdelo, da se nikoli ne bo končalo, saj je po 3 mesecih mirovanja vse skupaj bilo vsak dan slabše. Ob takšnih dogodkih, ko si mentalno v drugem svetu, vidiš samo slabe stvari in mislila sem, da vseh mojih aktivnosti zares nikoli več ne bom mogla počet. V vsem času, priklenjena na kavč, nisem našla ene stvari, ki bi me veselila. Pa sem se trudila. A počasi so se stvari k sreči začele obračati na bolje. Pol letno popolno mirovanje brez skoraj kakršne koli fizične aktivnosti, ki sem jih prej počela vsak dan in začetek izvajanja vaj za krepitev mišic okrog kolka (hvala Jan🙂), so privedli do tega, da sem lahko v izi v februarju/marcu pričela s kolesarjenjem in plezanjem. Tekla do danes nisem že okrog 8 mesecev, kar je vsekakor najdaljši čas brez tekaškega koraka do zdaj. Za prvega maja sva z Markom odšla na plezalno-kolesarski dopust v Francijo, kjer sem lahko preverila, če lahko ture izvajam dan za dnem, brez da bi se pojavila bolečina. Po 10 dneh nisem imela večjih težav, kar mi je dalo tudi malce pozitive za tole moje potovanje, saj imam v planu kar nekaj trekingov. Poskusila sem v izi tudi tečt, a sem videla, da to še ne gre. Moja glava in telo sta si po tem, ko nama je z Markom avantura s kombijem spodletela, vseeno močno želela brezskrbnosti, svobode in ene velike dogodivščine.
In tu sem. Marko je sicer zaradi službe ostal doma in čuva najinega Viktorja🚐, za slabe tri tedne pa se mi je v štartu pridružila moja mami. Vse dogodivščine bom skušala zapisati v blogih, ki jih bom sicer v prvi vrsti pisala zase. Vseeno sem se odločila, da jih delim tudi javno, da lahko vsem naenkrat odgovorim na vprašanja v stilu "kako se imaš" in "povej vse". Pa naj bodo blogi malce bolj podroben odgovor vsem, ki vas zanima, kje se potikam.🙂 Odgovora na to, kakšna bo moja pot in kako dolgo bo trajala, ne poznam.
Prvi dnevi v Indiji
Za prve slabe tri tedne potovanja je zraven šla moja mami. Odkar pomnim, ima veliko željo po Indiji in zato se je odločila, da se mi pridruži, kljub temu, da bo morala nazaj leteti sama, njeno znanje angleščine pa je bolj ničelno. Moram priznati, da je bila to dobra odločitev tudi zame. Ne rečem, da se nikakor ne bi znašla sama, a je bil prvi stik z Indijo v solo režiji v dvoje bil malce manj kaotičen. Ko ravno omenjam kaos - ta se je delno začel že doma, ko so nama dva dni pred letom iz Slovenije odpovedali notranji let iz New Delhija do Leha, kjer sva imeli plan raziskat regijo Ladakh. Za Ladakh sem tudi že precej v nulo splanirala kaj vse bova počeli, da bo mami v tem kratkem času lahko doživela kar se da največ. Nakup ponovne karte pri isti letalski družbi ni bil mogoč, saj je šla v stečaj, kar je bil tudi razlog za odpoved leta. Nakup pri drugi letalski družbi pa je bil last-minute precej drag. Poleg tega je bila tudi napoved precej slaba v smislu temperatur, zato sva to sprejeli z mislijo, da bi naju tam itak preveč zeblo. Zato sva se tik pred zdajci odločile, da bova raziskale regijo Himachal Pradesh, ki se tako kot Ladakh, nahaja na severu Indije, a je vseeno bližje Delhiju.
Dobesedni prevod besede »Himačal Pradeš« pomeni »v naročju Himalaje«. Sem sva odšli popolnoma brez plana, saj je v zadnjih dneh po odpovedi leta za to zmanjkalo časa. Pa sva šli, v Indijo, brez plana, brez bookiranega prevoza in prvega prenočišča. Ob prihodu v New Delhi me je takoj, ko sem stopila ven iz letališča, presenetil zrak. Izredno meglen in prašen zrak, neobičajno smrdeč vonj in prvi stik s popolnoma drugo kulturo so mi v trenutku dali vedeti, da želim čim prej iz mesta v nekoliko bolj zelena oziroma hribovita področja. Še isti dan sva se s prevozom odpeljali 600 km severno od Delhija, do kraja Manali, ki je priljubljena turistična točka Indijcev.
Manali leži na približno 2000 m nadmorske višine. Tja sva po dolgem potovanju iz Ljubljane do Delhija in dobrih 600 km burne vožnje po Indiji prišle popolnoma ubite. Taksist nama je po 13 urah vožnje isto ubit kot midve pomagal najti neko prenočišče, saj sva tja prišli v večernih urah, WiFija pa nisva v tistem trenutku našli nikjer. Soba je bila o-j-o-j, ampak takšne so bile tudi vse naslednje, tako da se je na to pač bilo treba privaditi oziroma se še privajam. Najbolj je vprašljiva higiena, saj tu ne prideš na sveže oprano posteljnino, vsaj ne pri nižje cenovnih prenočiščih. S seboj imava obe z mami spalno vrečo, tako da vseskozi spiva v njej.
Ko sva se prvo jutro, zlomljeni od vožnje prejšnjega dne, zbudili v Manaliju, sva najprej poiskale WiFi in si uredile prenočišče. Preostali del dneva sva namenile raziskivanju mesta. Tudi tu v Manaliju gre, dokler si v mestu, za precej kaotično življenje v smislu gužve, trobljenja in prometa, kjer se vsak vozi kakor se mu zdi. A zrak je čist in nebo je modro, če je jasno, pa se čudovito vidijo vsi okoliški visoki vrhovi, ki jih ni malo.
Vedela sem, da je v tej državi veliko smeti, ampak da jih je toliko, si res nisem predstavljala. Vsepovsod v Manaliju so sicer napisi "keep Manali green&clean", ampak ljudje v svojem sistemu nimajo zavedanja, da smet ne spada na tla. Njim je vrečko čipsa ali otroško plenico vržti na tla nekaj popolnoma normalnega in vsakdanjega. Tu in tam se sicer najde koš za smeti, a zelo redko. Se pa količina smeti precej zniža ob vstopu v gozd oziroma tam, kamor ne zahaja veliko turistov oziroma ljudi nasploh.
Tretji dan sva z mami odšli na pohod proti vrhu Lamadugh (3018 m), ki je bil vsaj meni precej prepotreben, da sem za vsaj nekaj ur zbežala iz mesta, prometnega kaosa, trobljenja in prahu. Naredili sva približno tisoč višincev po precej strmi, neoznačeni poti in se naužili zares lepih razgledov. Orientirala sem se na oko in s pomočjo Google mapsov, saj se je pot velikokrat malce razcepila. Mami je, kljub temu, da sicer ni ravno pohodnica in da šteje že 57, pot počasi, a z voljo, odlično premagala. Velikorat so se odprli razgledi na mesto in okoliške zasnežene vrhove, ob poti sva srečali veliko konjev in krav. Na vrhu sva se eno uro čudili ragledom, klepetali z angležem, ki je tam zgoraj kampiral že četrti dan, čeprav mu Indija baje sploh ni všeč😂, potem pa sva jo mahnili nazaj v dolino. Najin splošen in prvotni plan je bil, da kjerkoli že bova, da greva na kakšen lažji večdnevni treking, a je trenutno še kar precej snega na višini od 3500 m naprej. Menda je za ta čas to malce neobičajno, saj je ne dolgo nazaj te kraje prenesetila ena velika pošiljka snega.
Po vtisih tega dne, sem si tudi za naslednji dan zamislila, da greva še malce v naravo. Z rikšo sva se zapeljali v sosednje mesto Vashisht, od tam pa se peš povzpeli proti precej turistično obiskanemu slapu Jogini. Kljub gužvi je bilo prijetno, saj je bil mir, slap pa res čudovit.
Zanimivo je, da je v mestih in okolici toliko smeti, takoj, ko se začnejo neke pohodniške poti, smeti počasi začnejo izginjati. Pri slapu je bila celo skupina otrok (verjetno šolarjev), ki so smeti pobirali. Nad tem sem bila res presenečena, najraje bi jim kar zaploskala.
Ko sva prišli nazaj od slapu, sva nazaj do Manalija šli kar peš. Okrog 5 kilometrov ob reki Beas iz Vashishta je hitro minilo, saj je bila okolica v nasprotju z ostalimi deli precej urejena, mirna in prijetna. Šli sva tudi mimo enega parka, ki je bil že tretji zapored, odkar sva v Indiji. Parki, kjer se najde obilo zelenja, klopc in sprehajalnih poti, so tu plačljivi. Torej na kratko - plačaš, da si v čistem, zelenem okolju, kjer so postavljeni koši in ni smeti.🙂 Nekje na poti ob reki sva šli tudi jest in prvič sem jedla nekaj, kar ne peče (wrap s humusom in falafli + pomfri - zame osebno zmaga, ker mi je to ena izmed ljubših jedi tudi doma).
Prve tri dni v Indiji sem bore malo spravila v sebe, ker je čisto vse, kar sem poskusila, peklo kot svinja, v trgovincah pa v večini ne prodajajo drugega kot čips in sladkarije. Nekih supermarketov, kot jih poznamo mi, tukaj ni. S seboj tovorim gorilnik, posodo za kuhanje in pribor, a sva z mami vse to začeli uporabljati šele peti dan, ker nisva imeli plinske kartuše. Te namreč ne smeš nesti na letalo. Misija iskanja kartuše je pa tudi zgodba zase. Prav vsak dan sem po trgovincah in turističnih točkah spraševala, kje bi jo lahko kupila, a se nobenemu ni zares sanjalo, vse dokler nisva naleteli na prijaznega gospoda, v preteklosti plezalca, ki nama je rekel "oh I just got a call that two women are looking for camping gas". To sva seveda bile midve. Izgleda, da je celo mesto iskalo kartušo za naju. To sma tako dobili za 600 rupijev, baje da so jo pripeljali iz drugega kraja (ali pa je bil to izgovor, zato da sva lahko zanjo plačali cca. 7 eur). Ampak se je obrestovalo. Odslej si lahko kuhava juhice iz vrečke, kavo in ostale kulinarične presežke. Vsa vesela sem tako v trgovinci kupila Knorr zelenjavno juho. Ampak ... Guess what. Tudi ta je pekla!!!! A počasi se navajam na pekočo hrano in kadar uspem najti nekaj, kar ni čisto preveč prepekoče, skačem od veselja.
Malce me hrana sicer skrbi, ker ne bi rada izgubila preveč kilogramov, zato se skušam pitati z vso bolj (sadje, 100% sokovi) in manj zdravo hrano (keksi, čips, pomfri ...). Če je hrana precej pekoča, je pa sreča vsaj ta, da je tu skoraj vse vegansko ali vsaj vegetarijansko. A nekako sem malce že uspela nagruntati, kaj mi paše in kaj ne, če gre za manjšo restavracijo se lahko brez problema zmeniš, da izpustijo pekoče začimbe. Je pa hrana višje kot sva, manj pekoča. In meni osebno celo bolj okusna, pa ne samo zaradi pekočega, temveč jo tudi pripravijo z malce več "ljubezni", ker ne gre za hitro ulično hrano.
Naslednji dan po ogledu slapa Jogini sva se usedli na turistični avtobus. Malce zdelani od vseh dni sva rekli, da bo prav fino na avtobusu malce posedeti, hkrati pa si ogledati še nekaj zanimivosti. Klasično po indijsko nismo štartali ob desetih, ampak ob pol enajstih in klasično se tudi nismo vrnili ob pol petih, ampak ob pol osmih. Tu se ljudje ne sekirajo kaj preveč. Peljali smo se iz Manalija po dolini Solang in preko Atal tunela do kraja Koksar in Sissu. Tunel Atal oglašujejo kot najdaljši tunel na svetu na tej višini (3000m). Dejstva nisem šla preverjati, vsekakor pa se je bilo čez 8 km Atal tunnel prav zanimivo peljati. Glede na ostalo prometno infrastrukturo je tunel vsekakor višek indijske tehnologije. Na drugi strani so nas pričakali precej drugačni razgledi - visoke bele gore, ledeniki in reka Chenab. Veliko indijskih turistov, ki jih tu ni bilo malo, so prvič v življenju videli sneg. Zato je tu zelo popularno, da si izposodiš kombinezon - pajac in škornje, zato da se lahko greš malce valjati po snegu. Zaradi zamujanja vseh so-turistov na avtobusu na vsaki točki, kjer smo se ustavili, smo nazaj prišli dve uri kasneje. Na vsaki točki je sprevodnik določil uro, kdaj moramo biti nazaj, a eni so si ob tej uri šele naročili hrano. Zato je tu treba vse vzeti v izi, saj se noben zares ne zanima za čas.
Zanimivo dejstvo, ki sem ga uspela spoznati v vseh teh dneh je to, da je za eno enostavno delo v Indiji zadolženih več oseb. V hotelu na recepciji je vedno vsaj 5 ljudi. Eden ti pokaže sobo, drugi govori s tabo, tretji si zapisuje tvoje podatke, četrti te samo gleda, peti pa kuha kavo in čaj vsem ostalim. Na avtobusih je šofer, ki vozi, sprevodnik, ki pobira denar za karte, velikokrat še dodatna oseba s piščalko, ki opozarja, kako blizu je drug avtobus ali avtomobil, da ne pridemo do stika, saj je tu seveda tako, da se mnogokrat iz dvopasovne ceste naredi štiripasovnico. Zadovoljni sva bili, da sva videli tunel, čudovite razglede onkraj tunela, a sklenili sva, da se takšne turistične vožnje raje ne udeleživa več. Organizirane ture res niso zame.
Iz Manalija sva se želeli prestaviti, saj sem jaz počasi imela dovolj ene točke. Odšli sva na avtobusno postajo in takoj ob prihodu tja sva se že usedli na avtobus. Imeli sva kar veliko srečo, saj je ravno ob prihodu za dolino Parvati, kamor sva bili namenjeni, čez 5 min le-ta odpeljal. Za slabe 5 eur za naju obe sva na lokalnem avtobusu preživele 5 ur. 5 ur vožnje z mojimi 184 cm je bilo, hja, pestro. :) Iz Manalija smo se peljali malce južneje, potem pa zavili proti vzhodu v dolino Parvati, ki se imenuje po istoimenski reki, ki teče skoznjo. Cesta je postajala čedalje bolj strma, bolj ozka in bolj razrukana, a prastaro vozilo se ni predalo, pa čeprav smo na momente bili kar malce preširoki. Zaradi burne vožnje sem pridelala celo nekaj bušk. Po 5 napornih urah na neudobnem sedežu in prenatrpanem avtobusu sva končno prispeli v Barshaini. Preko mosta, kjer je tudi jez, sva peš prečkali reko Parvati, nato pa se povzpeli približno 100 višinskih metrov višje v vasico Kalgha. Gre za precej odmakjena področja regije in večkrat so naju ljudje vprašali, kako sva sploh našli ta kraj. Razložila sem, da so mi všeč nekoliko manj turistična področja in narava, tu pa me je pritegnil še treking/pohod do kamp vasice Kheerganga na slabe 3000 m. Ob včerajšnjem prihodu v Kalgho sva spali v eni izmed najstarejših hiš tu naokoli. Vsi ljudje tu so sproščeni, se smejijo, se radi pogovarjajo in so bolj zgovorni, kar sva v Manaliju precej pogrešali. Zdi se mi, da sem tu vzljubila Indijo. Pa ne, da mi prej ni bila všeč, ampak tu je zares drugače. Tu sva stran od vsega kaosa, v stiku z naravo, preprostim življenjem, nasmejanimi ljudmi in občutkom, da lahko počneš popolnoma vse, kar si želiš.
Jutro v Kalghi v homestayju je bilo zares sproščujoče. Moja edina "skrb" je bila ta, da spijem kavo, pojem zajtrk (prvakov😂), spakiram nahrbtnik in pričnem hoditi po poti, ki vodi do Khargeenge. V nahrbtnik sem spakirala še nekaj maminih stvari, da bi bil njen čim lažji, nekaj robe sva pustili tudi v tej nastanitvi. Po dobrih treh urah hoje sva prispeli v Kheergango. Pot je bila logično speljana po celotni dolini, tako da razen enkrat nisva rabili nikoli nikogar vprašati, kje poteka steza ali si pomagati z zemljevidom.
Kheerganga je mini vasica na višini 3000 m, kjer je mnogo šotorov, v katerih lahko spiš. Dokaj zgodnja ura prihoda nama je omogočila, da sva si celo popoldne vzele v izi.
Kamp ima umivalnik in wc, ni pa umivalnice, saj se 5 min hoda stran nahajajo hot springsi, kjer teče zares topla, že skoraj prevroča voda. Moški in ženski del je ločen, ženski je zaprt za štirimi stenami, moški je zunaj na prostem. Ta topla voda je pasala kot hudič, saj se velikokrat tuširam z mrzlo ali mlačno vodo, v večini v vseh nastanutvab niti ni klasičnih tušev, ampak samo pipa, majhen lavorček, s katerim se lahko polivaš in odtok na tleh.
V Kheergangi sva ostali čez noč, nato pa se nazaj v Kalgho vrnili peš. Jutri od tu odideva, plan je, da z busom doseževa kraj Shimla in se tako počasi, a s postanki začneva vračati proti Delhiju, kamor bom pospremila mami. Z vlakom si še želiva peljati do Kalke, ker je menda vožnja čudovita in vredna doživetja. To nama je priporočil Izraelec, s katerim smo se podružili v kampu. Precej dobro je govoril angleško, pri pogovoru z njim sem malce sprostila svoja ušesa. Angleščina indijcev je namreč vsaj meni zelo težko razumljiva, ampak baje, da se privadiš. Moj najbolj pogost stavek je vsekakor "Sorry? Can you repeat?". Ampak potem itak pove isto hitro in isto nerazločno. V pretvarjanju, da sem razumela, kaj nekdo pove, sem že pravi mojstr.👷
Zdi se, da se je čas tu že zdavnaj ustavil. Vse poteka počasi in zastarelo. Računi se pišejo na roke (oziroma se sploh ne), vozila so skoraj kot iz kamene dobe, "normalnih" trgovin ni, ponekod se v notranjih prostorih kadi, večina WCjev je prav tako kot 150 let nazaj - luknja na tleh in gasa. Avtobusi odpeljejo kakor je, če je preveč prometa, raje ostane kar na avtobusni postaji. Avtomobili so zastareli, uničeni, da ne govorim o tem, koliko let štejejo avtobusi za javni promet ... A čisto vsi imajo pametne mobilne telefone in Apple ure, prav tako na mnogo lokacijah dobiš WiFi (razen takrat ko ga res rabiš - itak). Ta kontrast je precej zanimiv.
Glede na to, da mi je Indija vsak dan bolj všeč, se sprašujem, kaj vse mi še lahko ponudi ...
Se beremo, da vam sporočim, kaj točno sva naumili za naslednje dni, potem pa počasi začnem pisati še o tem, kako se z Indijo spopadam v solo ediciji, saj me mami zapušča čez 9 dni.😉





































Komentarji
Objavite komentar