17. Ljubo doma, kdor ga ima
Pa sem doma. Vem, da fajn stvari po navadi hitro minejo, a kam so zdrveli ti meseci, se mi res ne sanja. Kar ne morem verjeti, da že doma srkam Barcaffe kavo in Brinjevo goro opazujem skozi okno. Malce je trajalo, da sem se lotila tega zadnjega zapisa, a v času Gruzije si nisem sproti ničesar zapisovala in vsak dan odlašala s pisarjenjem. A imam za to popolnoma upravičen razlog - po dobrih 4 mesecih se je moje potovanje namreč spremenilo iz ''solo'' v ''dvoje''. Kazakhstan sem z dvema letoma zapustila 9. septembra. Iz Almaty-ja sem letela v Aktau (Kazakhstan) in iz tam v Tbilisi, glavno mesto Gruzije. Prestop v Aktau-u je bil precej zanimiv. Že na začetku smo imeli nekaj malega zamude, moj vmesni čas med obema letoma pa je bil precej majhen. Na prvem letu sem preračunavala, koliko časa imam do naslednjega leta in nikakor se mi ni zdelo možno, da ga ujamem. Po kakšni uri skrbenja sem si le zrajtala, da so v Aktau-u eno uro naprej, kot v Almatyju, na kate...