15. Uzbekistan
Uzbekistan ... Kje je že to? Kaj je to? Kakšna je njegova zgodovina? Ali je varno? Ali potrebujem vizo? Tisoče vprašanj se mi je prepletalo v glavi, preden sem se zares odpravila v to državo. O Uzbekistanu iskreno nisem nikoli razmišljala, še ob prihodu v Kirgizistan se mi ni niti malo sanjalo, da bom pristala tukaj. Uzbekistan in Kazakhstan (kjer bom pred Gruzijo) sta državi, ki sta se mi, preden sem naredila kakršnokoli raziskavo, zdeli "nevarni". Vse to seveda zaradi medijev in pač splošnega mišlenja, ker se državi končata s -STAN. Morda se mi je zaradi tega vse skupaj v resnici za obisk zdelo še bolj privlačno. Dejstvo je, da me privlačijo malce "drugačne" avanture, kaos, "nevarnosti" in podobno ... Kar sem na koncu ugotovila pa je, da sem se vsaj o Uzbekistanu izjemno motila. Seveda je tu večja možnost kakšnih nevarnih izbruhov. Po čekiranju spletne strani GOV.SI ti le ta požene malce straha v kosti ... Na primer: "V Uzbekistanu obstaja možnost terorističnih napadov ekstremnih islamistov, zato svetujemo pozornost" in še: "Področja, ki se jih je smiselno izogibati: odsvetujemo potovanje na obmejna področja z Afganistanom, Kirgizijo in Tadžikistanom" .... Ja - bila je povsem neplanirana država (tako kot bo tudi Kazakhstan, kamor se odpravljam danes) in zanjo sem se odločila predvsem zaradi tega, ker je soseda Kirgizistana in zaradi zgodb popotnikov, ki sem jih spoznala. Po mnogo zgodbah ljudi, ki sem jih spoznala v celem mesecu Kirgizije, me napotki s strani Gov.si torej niso odvrnili. Kirgizistan sem po zadnjem trekingu nekaj dni nazaj zapustila kar "peš". Za vstop za slovenske državljane ni potrebno imeti vize. Pa sem šla na kratek obisk. :)
Glede na to, da sem v Kirgiziji ravno končala treking, me v začetku ni preveč motilo dejstvo, da se bom v Uzbekistanu pretežno preganjala le po mestih. Z največjim veseljem bi raziskala še večji del države in njegove bolj odročne predele/podeželje, mesti Bukhara ter Khiva,... Uzbekistan je sicer pretežno puščavnata država in razen na vzhodnem delu ni gora. Najvišja gora v višino meri "le" cca. 3300 m. Zaradi kratkega časa, ki mi je ostal do poleta v Gruzijo, se moram premikati bolj hitro oziroma sem si čas tukaj naplanirala tako, da sem v Uzbekistanu obiskala samo dve večji mesti - Samarkand in glavno mesto Tashkent. Danes državo zapuščam in grem z avtobusom v Kazakhstan, kjer upam, da uspem potipati še nekaj gora (in ne samo mest). V bližini Almaty-ja, kamor sem namenjena, je v bližini gorsko jezero in eno gorsko območje. Iz Almaty-ja imam tudi potem let v Tbilisi (Gruzija).
Prečkanje Kirgizistansko-Uzbekistanske meje je bilo precej zanimivo. K sreči sem se odločila za prehod meje z eno marshrutko (torej dikretna povezava Osh-Andijan), saj se je to izkazalo za precej udobno potezo. Mejo lahko iz Osha, od koder sem šla jaz, prečkaš tudi tako, da greš s taxijem do meje (15 min), le to prečkaš peš in potem najdeš marshrutko do mesta Andijan (kamor sem bila namenjena, saj sem od tam šla naslednji dan na vlak do Samarkanda). Ta drugi način velja za "star" način, saj so bila do nedavnega (le par let nazaj) direktne marshrutke prepovedane.
Zgodaj zjutraj (24. avgusta) sem šla na ustrezno avtobusno postajo v Oshu (to je še Kirgizija). Hitro sem našla marshrutko, ki se je ravno v mojem prihodu že pripravljala na odhod. Bila je polna žensk s hijabi, ki so se v Uzbekistan odpravljale na poroko. Najprej mi je bilo rečeno, da moram počakati na nasednjo marshrutko, potem pa se je le našel prostor zame. Sedela sem na tabureju sredi minibusa na "hodniku"😂 in tako sem tudi prečkala mejo. To je tukaj nekaj popolnoma običajnega, noben policaj ne bo napisal kazni, če sediš, ležiš ali stojiš kjerkoli v vozilu. Na meji smo morale vse, vključno s prtljago, dol z minibusa in po štempelj za izhod iz Kirgizistana. Na štirih okencih so se ljudje prerivali kot da nekaj delijo zastonj. V moji vrsti me je kar nekaj ljudi želelo izriniti, tiščali smo se kot ribe v konzervi, a se nisem dala. Čeprav je bilo vse skupaj kar malce staromodno, kaotično in meni predvsem smešno, je bila zanimiva izkušnja. Slišala sem zgodbe, da je lahko na meji še veliko hujše. Ena punca, ki sem jo spoznala par dni nazaj, je zaradi prerivanja pridelala številne modrice. Zaradi tega, ker sem vedela, da je lahko gužva gromozanska, sem se na mashrutko odpravila zgodaj zjutraj. Ljudje tukaj kar se tiče vrste res niso kultivirani. Na srečo moje višine me nihče ni mogel "pohodit". Nažalost je slikanje na meji prepovedano in nisem mogla narediti kakšne fotke tega kaosa. Na spletu sem brala, da te lahko na meji izredno podrobno pregledajo, vključno s fotografijami na telefonu (prepovedane so "porno" fotografije😅), a mene so pustili pri miru. Le nekaj časa je trajalo, da je gospod za okencem pogruntal, da nisem iz Slovaške, temveč iz Slovenije (in da za Uzbekistan res ne potrebujem vize). Ljudje tu namreč izredno veliko zamenjujejo te dve državi. V splošnem smo sicer Slovenci, mislim da, tega vajeni, a tu to zamenjujejo, ker sploh niti ne vedo, da Slovenija obstaja. Po pridobitvi štemplja na Kirgizijskem okencu, je marshrutka na nas čakala zunaj. Par sto metrov smo se peljali in prispeli še na mejo za vstop v Uzbekistan. Tam v tem času ni bilo nikogar, tako da je cela naša marshrutka prišla hitro na vrsto. Skenirali so moje nahrbtnike in mi postavili par vprašanj v smislu "ali potuješ sama" in "zakaj potuješ sama". Skušala sem jim razložiti, a tako ali tako niso razumeli toliko angleščine. Na koncu sta mi dva povedala, da lahko v Uzbekistanu enostavno najdem moža, pa ne bom več sama. Zahvalila sem se za ponujeno idejo in povedala, da že imam "moža". V teh državah v splošnem velikokrat kar govorim, da imam moža, a da je doma. Kar je sicer res - Marko je doma, ni pa moj mož. A tu ljudem ni popolnoma jasno, kako to, da sem pri 26 sama po svetu, da nimam otrok in da nisem poročena. Te stvari so tu namreč "norma" - poročiti se in imeti 5 otrok čimprej. Mnogokrat ljudem tudi ni jasno, kako je mogoče, da lahko potujem 5 mesecev. Zaradi vprašanj carinikov me je malce zaskrbelo, zakaj me tako sprašujejo, če sem res sama - vprašanja, ali je Uzbekistan prav res varen, so se začela pojavljati v moji glavi ... Na koncu se je izkazalo, da seveda povsem odveč. :) Od uspešne, približno skupaj dvourne avanture Kirgizistansko-Uzbekistansko meje, smo se odpeljali cilju tega dne naproti - mestecu Andijan. V tem mestu se nahaja želežniška postaja in s tem povezave do večjih in zanimivejših mest države. V resnici sem bila vesela, da sem se odločila za ta način (da grem preko Andijana), saj sem, v nasprotju z modernejšim Samarkandom in kasneje Tashkentom, lahko izkusila še bolj "neobiskan" oziroma manj turističen košček države. V Andijanu zaradi tega, ker v splošnem sem ne zahaja veliko turistov, ni nobenega hostla, tako da sem morala bookirati privatno sobo. Soba je bila v neposredni bližini velikega bazarja, kjer sem kupila nekaj sadja in tradicionalni Uzbekistanski kruh, ki je pečen v glineni peči (tandori oven). Tak podoben kruh sem sicer en mesec jedla tudi v Kirgiziji, se mi pa zdi, da se tukaj še bolj potrudijo z obliko in vzorčki. Moja naloga, preden sem odrinila z vlakom v Samarkand, je bila tudi ta, da zamenjam preostale Kirgizistanske some v Uzbekistanske some. Šla sem na banko, da bi to uredila, na banki so mi povedali, da naj grem kar na ulico in najdem enega "dilerja", saj oni ne sprejemajo Kirgizijskih somov. Meni se je to zdelo zelo smešno, da so mi na uradni banki svetovali, naj grem na ulico in denar zamenjam na črnem trgu. In točno to sem storila. Kupila sem še sim kartico, ki deluje v Uzbekistanu. Čeprav bom tu samo en teden, si ne predstavljam biti brez mobilnih podatkov. Ti so namreč vsaj meni skoraj da nujni, da se znajdem po mestu in da naročim taksi, če ga potrebujem (podoben sistem, kot Uber - zelo poceni). V Andijanu sem čez preostanek dneva, po tem, ko sem prečkala mejo, večino dneva preživela na bazarju. Bazarje skušam obiskati kolikor se le da, saj so mi izjemno zanimivi. Vidiš lahko ogromno lokalnih dobrot, domačinov, predvsem pa lahko, če mene vprašate, na bazarjih doživiš marsikaj (zbivanje cen, zastonj izdelki, poskušanje dobrot, ...).
Ko ravno govorim o kruhu lahko mimogrede omenim, da sta tako Kirgizijska, kot Uzbekistanska hrana menda izredno okusni, a žal v 90 % bazirata na mesu. Mesojedci pa v splošnem hrano zelo pohvalijo. Če sem se v Indiji in Indoneziji valjala v vegetarijanski hrani, imam tu malce manj sreče. Precej popularne so sicer solate in juhe. "Vegi" juhe so sicer velikokrat na kostni osnovi in ja, sem se tudi že "nategnila"... Svežim solatam se izven restavracij poskušam izogibati, saj sem zaradi nje že dobila drisko (in slišala mnogo zgodb o zastupitvah), saj je oprana s kontaminirano vodo ... Tako mi na žalost ne ostane prav veliko opcij. Edina sreča je ta, da imajo skoraj popolnoma vsi hostli v teh državah kuhinjo. In sreča je tudi ta, da obožujem kruh. Vsekakor pa lahko omenim še, da v zadnjem mesecu uživam kar veliko mlečnih izdelkov. Nekaj čisto malega sem uživala že v Indiji in Indoneziji (predvsem v Chai-ju, sicer pa samo kot sekundarna sestavina kakšnih jedi/sladic/karkoli). Tukaj pa brez tega, da kdaj kupim jogurt ali mlečni namaz za kruh enostavno ne gre. Če bi se tukaj šla pretežno vegansko dieto, bi torej mesec in pol jedla kruh, sadje in zelenjavo (za katere bi morala vseskozi skrbeti, da je dobro oprana s čisto vodo). Glede na to, da tukaj nisem preživela "le" 14 dnevnega dopusta in da je že tako moja prehrana precej pomankljiva v smislu vitaminov&mineralov, bi me verjetno od samega kruha pobralo. Tako sem po dolgem času spet okusila sir, mlečne namaze in jogurt. Seveda če se le da in če je možnost, posegam po veganskih zadevah. Ko sem v mestih vedno tudi izberem kavarno/restavracije, ki ponujajo veganske opcije, če le te obstajajo.
Po eni noči v Andijanu sem zjutraj šla na vlak, ki sem ga bookirala že nekaj dni nazaj. Spletne vozovnice do Samarkanda zelo hitro izginejo, zato sem imela precejšnjo srečo, da sem tri dni pred vlakom uspela kupiti zadnji sedež (oziroma posteljo). Pojma nisem imela, kaj sem bookirala, vedela sem samo, da nek sedež, ki je "zgoraj". Ker sem imela v razponu treh dni samo še en sedež na voljo za rezervacijo, nisem imela nobene izbire, temveč sem sprejela, kar je bilo na voljo. Torej - moj "sedež" je bil za 11 ur vožnje v resnici postelja, ki je bila zgoraj - podobno kot zgornji del pograda. Bila je izredno ozka, nizka v višino in do nje ni bilo lestve (tako da sem morala malce potrenirati plezanje - nevem kako se nanjo spravi kakšna starejša gospa/gospod, če mene vprašaš, je nemogoče). Je pa res, da sem nekaj težav imela predvsem zaradi svoje višine. Ko sem se enkrat uspela namestiti v ležalni položaj, je bilo še kar udobno. Že po nekaj urah sem opazila, da sem popolnoma črna od glave do pet - vlak je torej bil precej umazan. Še za nohti sem imela samo črnino. Poleg tega je bil vlak brez klime. Le predstavljajte si, kako vroče je bilo v vlaku, ki je s povprečno hitrostjo 50 km/h drvel skozi puščavnato pokrajino države. Notri sem se skupaj z ostalimi ljudmi dobesedno kuhala. V celem vagonu sem bila edina turistka. V moji bližini je bila skupinica treh žensk, ki so imele malce bolj udobne sedeže/postelje. Vmes so me povabile, da se jim pridružim. In če te v teh državah nekdo povabi, potem veš, da boš dobro jedel in pil. In res - ponudile so mi številne dobrote in čaj, žal pa je bila samo ena opcija brez mesa. Na vlaku mimo hodijo ljudje in prodajajo pijačo in jedačo. Ena gospa je od prodajalca kupila kruh in ga podarila meni. Za "kasneje" so mi poleg kruha dale še eno jabolko. Znova sem bila očarana nad njihovo gostoljubnostjo. Izredno vesela sem, da je naš jezik malce soroden z ruščino, da sem lahko z njimi (pa tudi nasploh v celem mesecu prej) komunicirala z lokalnimi prebivalci. Seveda je ta komunikacija precej polomljena in za kompleksnejša vprašanja je nujno potreben prevajalnik (imam naloženega za offline uporabo), a neke osnove grejo. Po enem mesecu sem že precej "osvojila" osnovna vprašanja in odgovore, tako da neka začetna komunikacija z ljudmi lahko v splošnem brez težave steče (koliko sem stara, od kod prihajam, kaj je moj poklic, kje je moj mož in koliko otrok imam, kje vse potujem, kakšna je moja družina, ...). Gostoljublje je značajska lastnost prebivalcev. Po precej mučnih in predvsem prešvicanih 11 urah smo prispeli v Samarkand. Naročila sem taksi in kmalu sem v guesthousu/hostlu padla v spanec.
Uzbekistan je precej zanimiva država. Že takoj ob prihodu čez mejo sem pogruntala, da se na primer od Kirgizistana na prvi pogled precej razlikuje. Tu se izjemno prepletata vpliv nekdanje Sovjetske zveze (Uzbekistan je tako kot Kirgizistan postal neodvisna država v letu 1991) in Islama, kar je predvsem vidno na arhitekturi, pa tudi v samih ljudeh. Gre za nekakšen miks. Zgradbe so precej manj "dolgočasne" oziroma niso tako podobne tistim v npr. Bishkeku, saj jih Islamska mogočna arhitektura precej polepša. Ljudje, predvsem ženske, so precej bolj zakrite. Na svetu sta samo dve državi, ki sta dvojno "zaklenjeni". To pomeni, da so okrog njih države, ki prav tako kot ta država sama, nimata dostopa do morja. To sta samo Uzbekistan in Luksemburg. Država je postala cilj popotnikov šele v zadnjih nekaj letih, ko se je Uzbekistan odprl za turizem. Prej je bilo potrebno za vstop pridobiti vizum (mi ga zdaj ne potrebujemo, državljani ZDA ali Kanade morajo imeti vizo), poleg tega so omogočili dvigovanje denarja na bankomatih, kar je bilo prej menda nemogoče. Samo mesto Samarkand in Tashkent, ki sem ju obiskala, sta proti moji pričakovanjim izredno razvita. Vsepovsod (ob vhodu na železniške/avtobusne postaje, v mestih, ...) imajo mnogo varovanja policistov, tako da je za varnost visoko poskrbljeno. Za Tashkent, ki je glavno mesto, sem nekako pričakovala razvitost, za Samarkand sem bila malce skeptična. Verjetno je povsem druga zgodba, če se odpraviš iz mest na podeželje, a v osnovi sem s prihodom v Uzbekistan sama doživela "kulturni šok" malce drugačne vrste - torej pričakovala sem večjo zmedo in kaos, "dobila" pa razvita in urejena mesta. Edina stvar, ki sem jo v tem kratkem obisku države smatrala kot nerazvito je ta, da res skoraj nihče ne govori angleško.
V Samarkandu sem preživela tri noči. Prvi dan sem prispela pozno zvečer, za tretji dan sem si že v naprej rezervirala aklimatiziran vlak (4 ure) do glavnega mesta Tashkent. Samarkand je mesto, ki je bilo v preteklosti del izjemne Svilnate poti. Ta je bila največja trgovska trans-kontinentalna pot v zgodovini človeštva in je povezovala Evropo ter Azijo. Ker je imel Samarkand ugodno lego na tej cesti, je imel od nekdaj poseben pomen med trgovci, poslovneži in popotniki. Tako velja kot eno izmed pomembnejših mest Uzbekistana, velja pa tudi kot eno najstarejših mest na svetu. Timur, ki je vadal v letih 1370-1499 je postavil Samarkand na svetovni zemljevid. V obdobju vladavine Timurja in njegovih potomcev je bila zgrajena večina arhitekturnih presežkov. V manj kot 100 letih se je Samarkand spremenil v neverjetno lepo mesto, z dih jemajočimi turkiznimi vzorčki in ogromnimi medresami (medresa = islamska šola). Leta 2001 je bilo mesto celo vpisano na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. Meni osebno se je mesto zdelo precej novodobno in udobno. Samo po sebi ni, iskreno, nič kaj posebnega, precej poseben pa je del v mestu, imenovan Registan. Tri ogromne medrese so izjemni arhitekturni spomeniki - ne le v centralni Aziji, ampak tudi v svetovni arhitekturi. Čeprav sama v osnovi nisem nek ljubitelj arhitekture oziroma običajno ne obiskujem mest zaradi le te, me je tale Registan dobesedno vrgel na rit. Gre za neverjetno ogromni kompleks, ki sega visoko v nebo in se baha s čudovitmi vzorci, oblikami in barvami. Po plačilu vstopnine (3 eur) sem znotraj kompleksa preživela vsaj dve uri. Nisem in nisem se mogla nagledati te mogočne stvaritve. Če mi Samarkand v osnovi ni bil nič posebnega, je bil Registan tista stvar, za katero mi ni žal, da sem se odločila za kratek obisk Uzbekistana. Drugi dan sem to arhitekturno čudo obiskala še ob prižigu luči (po sončnem zahodu) in ja - tudi v temi z lučmi je res nekaj neverjetnega. Razen tega sicer drugi dan nisem kaj pametnega počela, razen to, da sem obiskala še en velik bazar. Bazarji so v teh državah nekaj pomembnega in vsaj meni zelo zanimivega. Najdeš jih lahko v skoraj vsakem mestu. Izjemno zanimiv je samo sprehod skozenj, saj si priča izmenjevanju dobrot med domačini, z veseljem pa kaj prodajo tudi tujcem. V Samarkandu sem v hostlu/guesthousu lahko kuhala, tako sem si zaželela sočne solate z lečo. Le to mi je prijazen gospodič v vrečko nafilal z metlico in mi jo kar podaril, saj nisem želela vzeti 1 kilo, temveč le toliko, da bo dovolj za kakšna dva obroka.
Tretji dan Samarkanda sem ob devetih zjutraj imela 4 urni vlak v glavno mesto. Takoj ob prihodu sem videla, da gre za izjemno razvito lokacijo. Za Tashkent sem sicer pričakovala, da bo razvit, vsekakor pa je povsem presegel moja pričakovanja.
Nikakor se v Tashkentu nisem počutila, da sem nekje v centralni Aziji. Za transport po mestu sem uporabljala podzemni metro, ki velja kot turistična znamenitost. Zakaj? Ker je preklemano čudovit! Gre za prvi metro, ki so ga zgradili v centralni Aziji. Vsaka postaja postreže s čudovitimi poslikavami in oblikami, tako da si nekateri turisti vzamejo čas samo za metro in se samo vozijo od postaje do postaje. V Evropi bi se ob tem verjetno kmalu spufal, tu pa je drugače. Za vstop na podzemni metro karta stane 11 centov (0.11 €), pelješ pa se lahko kamor in kjer želiš. Šele ko zapustiš podzemni metro, moraš ob prihodu nazaj kupiti ponovno vstopnico. V treh dneh sem tako za furanje gor in dol po celem mestu verjetno zapravila vsega skupaj kakšen evro. Noro!!! Je pa sicer razen poceni transporta Tashkent nekoliko dražji, kar je razumljivo. Ne samo mesto, tudi ljudje so nekoliko bolj "razviti". Opazila sem, da so mnogo bolj kultivirani, več ljudi govori angleško, predvsem pa se pozna, da imajo nekoliko več denarja - dobre obleke , telefoni, ure, dobri avtomobili, ...
Uzbekistan je čudovit v njegovi posebni in zgodovinsko bogati arhitekturi ter njegovih srčnih ljudeh. In ali je Uzbekistan varen? O, ja. Nevem sicer, kako bi se počutila v kakšnih zelo odročnih predelih in po dlje časa, ker sem tu vse skupaj preživela "le" 7 dni, a moram reči, da sem se, iskreno, tu počutila najbolj varno v vseh mojih mesecih na poti. Tudi kot solo ženska nisem imela prav nobenih težav. Je pa dejstvo, da veliko "western" turistov nisem videla oziroma srečala, tako da vlada občutek, kot da si edini popotnik tu. :)
Tu in tam sem si v beležko zapisovala nekaj zanimivih dejstev, ki bi jih rada želela deliti z vami. Ta veljajo tako za Kirgizijo, kot Uzbekistan:
- ljudje ustavljajo na prehodih za pešce
- v 90 % živilskih trgovin lahko številne izdelke kupiš na rifunzo. Riž, testenine, kvinojo, proseno kašo, ječmen, oreščke, suho sadje, vseeeeee. Nad tem sem bila res navdušena. Poleg vseh omenjenih dobrot imajo na rifunzo tudi bonbone, kekse in čokoladice (ja, tudi npr. mini Snickerse). Dobrote daš v vrečko, stehtaš in greš na blagajno. Takoj za tole podpišem v Sloveniji. :)
- v primerjavi z Indijo in Indonezijo lahko tukaj alkohol kupiš praktično povsod ali ga naročiš v trgovini. Zaradi njihove vere sicer veliki "pijanci" niso, se pa vseeno najde kdo... Zaradi tega sem v Kirgiziji tudi prvič na mojem potovanju doživela stik s pijano osebo. Na poti iz Osha v Sary Mogul vasico, kjer sem pričela solo treking, je na marshrutki bil nek gospodič, ki je že na daleč zaudarjal po alkoholu. Večkrat smo se morali med vožnjo celo ustaviti, da ga je nahrulil voznik, saj je bil celotnih 5 ur vožnje izredno nadležen.
- ljudje so muslimani in visoko cenijo svojo vero. Tako v dnevu nikoli ne pozabijo na molitve. Le te izvajajo kjerkoli pač so, ko napoči čas za to. Na poti iz Bishkeka do Osha smo se enkrat tudi ustavili, da je lahko družina šla molit v mošejo. Prav tako lahko tudi v hostlih velikokrat vidiš koga med molitvijo.
- na vlaku, avtobusu, marshrutki ali metroju vlada visok bonton, da se sedež odstopi starejšim osebam in ženskam z otroki. Če so sedeži polni in na vozilo pride npr. starejši gospod, se bo nekdo nemudoma brez pomisleka vstal in predal sedež.













































Komentarji
Objavite komentar