2. A sva sploh v Indiji?

Ko sva se z mami vrnili iz dvodnevnega izleta - trekinga iz Kheergange, sva še eno noč preživeli v Khalgi. Naj spomnim - gre za mini odročno vasico, kjer vsi živijo zelo umirjeno. V prejšnjem zapisu nisem omenjala, a v Kalghi se kadi ogromno trave. Malce večjemu mestu poleg te vasice pravijo celo mini Amsterdam. Verjetno so tudi zato ves čas tako umirjeni in nasmejani ter močno zastopajo svoje življenje v dolini Parvati. Da ne boste narobe razumeli - niso cel dan zakajeni, temveč povsem normalno funkcionirajo. Trava je tu pač nekaj običajnega. Jaz sem se ji raje izognila, prav tako tudi mami, sva pa vseeno še zadnji večer preživeli ob ognju, fini indijski glasbi in simpatičnimi ljudmi. Ena smešna stvar je bila, da ima mami s seboj home-made cigarete (je namreč kadilka). Ko smo malce izmenjali informacije, koliko stane tobak pri nas in pri njih, so vsi želeli poskusit njen čik. Ful jim je bilo fino, da kadijo zares precej dražjo cigareto oziroma "drag" tobak.😂 Oni na primer eno veliko vrečko tobaka dobijo za slabe 30 centov. 

Zadnje jutro v Kalghi sva ustali zgodaj in se peš spustili do kraja Barshaini, kjer sva se usedli na 3 urni lokalni avtobus do Bhuntarja (45 km), torej na začetek te doline. Moram priznati, da vožnje tu hitro minejo, ker se konstantno nekaj dogaja - opazuješ različne ljudi, se kot klop držiš sedeža, da te ne odnese ven čez okno, opazuješ pokrajino in zaradi počasnosti vožnje skozi mesteca pregledaš tudi vse obcestne štante z različno robo. Avtobusi so v Indiji zelo poceni. Tako lokalni, kot tisti daljši/nočni (avtobus iz Shimle do New Delhija je na primer 10 eur/osebo, prevozi se približno 400 km). Na lokalnih avtibusih precej trpijo moje dolge noge, saj klopi/sedeži niso niti približno narejeni za slovensko povprečje višin, kaj šele za moje nadstandardne dimenzije. 

Vožnja na prastarem lokalnem busu.

Ob prihodu v Bhuntar sva poiskali nekaj za jest, kjer so imeli tudi WiFi. Rezervirala sem nočni avtobus za isti dan, ki naju bi odpeljal do glavnega mesta regije Himachal Pradesh, v Shimlo. Čakal naju je tako cel dan v Bhuntarju, ki sva ga po tem, ko sva pojedli, začeli zabijati z ogledovanjem mesteca. Po približno treh urah sem prišla nazaj na Wifija in izvedela, da je nočni avtobus odpovedan. Malce sem popizdila. In zdaj naj ostaneva tu do jutri? Tu, ko res ni kaj za počet? Ok Polona, umiri misli, razmišljaj ... Bus sem že tako težko bookirala preko spleta, ker moraš za vse rezervacije imeti indijsko številko, ki si je še do takrat nisem uredila, čeprav sem v Bhuntarju temu ta dan namenila nekaj ur, a neupešno. V rezervacijo sem po njegovem dovoljenju, vpisala številko gospoda, za katerega sem pisala v prejšnjem zapisu, ki nama je pomagal kupiti plinsko kartušo v Manaliju. Sredi Buntharja sva takoj začeli spraševati taksiste, koliko stane taksi do Shimle (200 km, 5 ur in pol vožnje). Toliko, kot so rekli, nisva bili pripravljeni plačat, se nama je pa malce kasneje nasmehnila sreča. Prijazen lokalec je stopil do naju, saj je verjetno slišal najino stisko. Razložil nama je, naj se z lokalnim avtobusom peljeva 10 km severno v kraj Kullu, tam bova našli nočne avtobuse. V dvomih, ali mu naj verjameva ali ne, sva šli. Izgubiti nisma imeli ničesar, noč bi lahko v skrajni sili prespali tudi v Kullu. Že na lokalnem busu sva sprevodnika vprašali za nočne avtobuse, z odgovorom mi je na obraz narisal nasmešek. Olajšanje. Sprevodnik naju je celo peš pospremil do avtobusne postaje, kjer sva lahko kupili karte in počakale na bus. Po eni uri čakanja sva se odpeljali v noč. Bus je bil precej neudoben, kao semi-sleeper, a z izjemno malo prostora za noge. A sva preživeli. 

Shimla - a sva sploh v Indiji?

Prezgodaj zjutraj sva prišli na avtobusno postajo v Shimli. Ker je bila še tema, sva do svetlega počakali na postaji. Shimla je kraj, ki je v celoti postavljen v breg. Iz postaje do glavnega dela mesta sva natovorjeni in zmatrani ob pol šestih zjutraj naredili vsaj 250 višincev. Od prihodu v glavni del mesta je sledil predvsem pozitiven šok. Vsi so pometali, po mestu se je vozil mini kombi - čistilec, vsepovsod so bile oznake za kazen, če na tla špukneš, če na javnih površinah kadiš in če na tla vržeš smet. Promet je precej bolj umirjen, na vseh glavnih ulicah oziroma v večjem delu mesta je celo prepovedana vožnja z motornimi vozili. Torej - narobe Indija. Ampak je bilo res čudovito videti, da se trudijo in premikajo v pravo smer ter mesto skušajo ohranjati tako čisto.


Zelo zgodaj zjutraj v Shimli, ko je mesto še spalo. Do približno pol desete ure ni bilo odprto prav nič, razen s polno paro so delali čistilni servisi, ki so čistili mesto.

Po tem, ko sva našle hotel, v sobi obesile vsa prestana oblačila, ki jih nisva uspeli posušiti še v Kalghi, sva šli v mestece na zajtrk. Hitro sva opazile, da je tu ogromno opic. Hitro sva se naučili, da zaradi opic nič ne smeš nositi v vrečki. Kire kradljivke!🤯 V rokah sem nosila vrečko s smetmi, kokakolo in nekaj malega hrane. Opica mi jo je sunla iz rok v sekundi. Nisem je niti videla, da je prišla v mojo bližino. Popoldan nama je iz rok sunila še lubenico. A sva to uspeli dobiti nazaj. 1:1.😂 Lubenica je bila noro dobra.

V hotelu so na oknih nameščene rešetke, sicer bi ti v sobi hitro zmanjkala kakšna stvar, predvsem hrana. 

Sušilnica.

Še preden si jo je zaželela tudi opica.

Njama! Sladka, sočna, takšna, kot mora biti.😍

Drugi dan v Shimli sva si zjutraj rezervirali nočni avtobus proti New Delhiju, ki je štartal ob 20.30. Nato sva se celo popoldne podružili s simpatičnima Slovencema - Nino in Aljažem. Že takoj, ko sva prišli v Himachal Pradesh, sem na Instagramu opazila, da je tudi Nina s fantom v teh koncih (prej se nismo poznali), zato sem načela pogovor. Ko sva z mami prišli v Shimlo, sta bila tudi ona dva ravno tam, tako da je bilo vsekakor nujno, da se srečamo. Tu redko srečaš belca, da je v istem kraju Slovenec, pa itak, da moraš iti na pir (ali štiri ...)!😁🍻 Hvala Nina in Aljaž za luštno popoldne in pomoč pri urejanju indijske SIM kartice. 

Slovenska ekipca.

Nočni avtobus iz Shimle do New Delhija je bil tudi za moje dolge noge zelo udoben, kar je omogočilo, da sem na 8 urni vožnji uspela kar lep del poti prespati. V New Delhi sva odšli štiri dni pred maminim odhodom domov. Glede na to, da sva en bus že imeli odpovedan, sva raje šli prej, kot pa da bi se kaj zalomilo in bi hiteli, da bi mami ujela avion. To, da bova zdaj štiri dni v glavnem mestu mi sicer ni najbolj po godu. Realno si želim videti neke glavne znamenitosti, a bom takoj naslednji dan, ko mami pospremim na letališče, odfrčala naprej. 

Ou yeah, Polona lahko skoraj stegne obe nogi! Delhi Jackpot.

New Delhi 

New Delhi je poglavje zase. Trenutno je tu približno 40 stopinj. Zrak je smrdeč in prašen, moj nos je vseskozi poln prahu. Tudi zvečer, ko rata temno, kljub temu, da si pri miru, švicaš kot konj. Edina sreča je ta, da je zrak suh in ni vlage, kar je sicer pogosto v drugih delih leta. Vsekakor mi je fino, da si to mesto ogledam, če sem že tu, saj v sebi vsekakor skriva bogato kulturo in številna arhitekturna čudesa. Prav zato se bom poskusila zoperstaviti temperaturi, a vsekakor res komaj čakam, da grem nazaj v hribe. Tu so tudi stiki z ljudmi malce drugačni - v ozkih in odročnih ulicah te gledajo, kot da si padel z Marsa (kar sva sicer že navajeni), na prometnih ulicah pa se res komaj otepaš vseh taksistov, voznikov tuk-tukov in ostalih ponudnikov različnih storitev, ki te želijo najprej precej nategniti s ceno in težko tudi popustijo.

Najin hotel v New Delhiju, v katerega sva po malce barantanja prišli precej poceni zgodaj zjutraj, ima klimo. V sobi brez klime vsekakor ne bi preživeli.

Še vedno spiva v spalkah. V Delhiju bo spalka vsekakor pretopla, da bi zlezla v njo, si jo bom pa pogrnila na posteljnino. Spiva pa v najdražji nastanitvni do zdaj - 1000 rupijev na noč (za obe dve). To je cca 11 eur, torej 5,5 eur na osebo.

26. maja sem si končno bookirala notranji let do Ladakha. Upam, da tokrat ne bo odpovedan. Lahko bi šla tudi z avtobusom, saj bi se bilo zanimivo peljati po cesti, ki gre tudi čez prelaze na 5000m, a ne vem, če je cesta že odprta, poleg tega bi se morala preko 600 km peljati po cesti, ki sva jo že prevozile (do Manalija). Odprtost ceste bi morala preveriti, a prevlada drug razlog, zato sem karto bookirala včeraj in glede na precej last-minute nakup, ta niti ni bila draga. 

Če preživim tale vroč Delhi, se javim še naprej.☀️ Ena novost je še ta, da sem uspela malce bolje nagruntati indijsko hrano, tako da se bom z začimbami počasi začela tikati.😁 Verjetno so se tudi moje brbončice že malce navadile na pekoče.

Podhod v bližini India Gate.

Čudno sonce, ki se zlije z meglenim zrakom.

Moja malenkost. Ko bi le vedli, kolk sm prešvicana ...😂

Mati in hči.😂

India Gate stoji kot spomenik 84.000 vojakom, ki so padli v prvi svetovni vojni. Na vratih je menda vpisanih 13.300 imen. 


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

1. Brez plana v Himachal Pradesh

15. Uzbekistan

17. Ljubo doma, kdor ga ima