12. Končno doma
... Ampak seveda ne prav zares doma.😉 25. julija sem po 4 različnih letalih in 29 urah potovanja v poznih večernih urah prispela v Kirgizijo. V glavnem mestu (Bishkek) vsekakor ni bilo občutka domačnosti, sem pa končno po enem mesecu Indonezije domačnost (hribe) začutila že tretji dan, ko sem se iz mesta odpravila proti podeželju. Prvi dan sem preživela v glavnem mestu, kjer je bilo izjemno vroče. Glavno mesto Bishkek je meni v splošnem nekoliko čudno oziroma nenavadno, saj gre za precej drugačno arhitekturo. Kirgizistan (=Kirgizija) je bil del Sovjetske zveze, v letu 1991 je postal neodvisna država. Vse zgradbe so torej sovjetskega videza - dolgočasne in puste, mnogokrat so me spomnile na dokumentarni film o Černobilu. Omenim lahko še to, da je v veliko hostlih v Bishkeku (in tudi Karakolu) ogromno rusov, ki so tu za daljše časovno obdobje, saj so odšli iz Rusije, ker niso želeli biti del vojne. Verjetno so izbrali Kirgizijo tudi zaradi jezika, saj ljudje tu govorijo tako kirgiščino...