17. Ljubo doma, kdor ga ima

Pa sem doma. Vem, da fajn stvari po navadi hitro minejo, a kam so zdrveli ti meseci, se mi res ne sanja. Kar ne morem verjeti, da že doma srkam Barcaffe kavo in Brinjevo goro opazujem skozi okno. Malce je trajalo, da sem se lotila tega zadnjega zapisa, a v času Gruzije si nisem sproti ničesar zapisovala in vsak dan odlašala s pisarjenjem. A imam za to popolnoma upravičen razlog - po dobrih 4 mesecih se je moje potovanje namreč spremenilo iz ''solo'' v ''dvoje''. 

Kazakhstan sem z dvema letoma zapustila 9. septembra. Iz Almaty-ja sem letela v Aktau (Kazakhstan) in iz tam v Tbilisi, glavno mesto Gruzije. Prestop v Aktau-u je bil precej zanimiv. Že na začetku smo imeli nekaj malega zamude, moj vmesni čas med obema letoma pa je bil precej majhen. Na prvem letu sem preračunavala, koliko časa imam do naslednjega leta in nikakor se mi ni zdelo možno, da ga ujamem. Po kakšni uri skrbenja sem si le zrajtala, da so v Aktau-u eno uro naprej, kot v Almatyju, na katerega sem imela nastavljene vse ure. Kazakhstan je le 9. največja država na svetu in kar dolgo časa traja, da preletiš celotno ozemlje. Aktau se namreč nahaja tik ob Kaspijskem jezeru, ki povezuje Evropo in Azijo. Ob spoznanju, da časovno vse štima, sem se počutila totalno neumno, a mi je hkrati precej odleglo. No, na koncu se je izkazalo, da bi vseeno skoraj zamudila let. Na majhnem letališču Aktau ni angleško znal govoriti nihče. Tudi gospa na imigraciji, kjer se je zaradi tega malček zataknilo. Nič resnejšega, a gospe nikakor ni bilo jasno, kako lahko imam v svojem potnem listu štempelj za vhod in prihod v Indiji dne 25. julija in še ta isti dan tudi prihod v Kirgizistan. Z izredno polomljenim miksom angleščine, nemščine in ruščine mi je želela povedati, da imam v potnem listu narobe štemplje. A to ni povsem držalo. Moji štemplji so popolnoma štimali, saj sem 25. julija iz Indonezije letela s prestopom v Indiji, kjer sem morala zapustiti letališče oz. narediti recheck svoje prtljage, saj leti niso bili povezani. Zato sem dobila dva štemplja - prihod in odhod, ker pa je bilo zgodaj, je bilo še čisto možno na isti datum pristati še v Bishkeku (Kirgizija). K sreči gospa ni opazila še štemplja iz Abu Dhabija, ki je tudi bil na isti datum, ker potem bi šele bila zmedena ... Prestopala sem namreč tudi tam. Bolj, kot sem gospe za okencem razlagala, da je šlo za prestope, bolj ji ni bilo nič jasno. Hodila je nekam v neko pisarno in spraševala druge. Pa je minilo že kakšne 20 minut, ko je mimo prišla stevardesa iz mojega notranjega leta. Ona je malce znala angleško in gospe je razložila, da sem v Indiji le prestopala. Verjamete ali ne, gospe še vedno ni bilo jasno. Iz vseh zornih kotov je preučevala moj pasuš, dati sem ji morala še vse ostale dokumente, ki jih premorem - še planinsko izkaznico sem ji podturila pred nos. Mislim, da ji še vedno ni bilo jasno, a mi je predala pasuš, me pogledala v oči in samo rekla ''danke schön''. In me spustila skozi. Precej lačna sem oddrvela proti gate-ju in tik pred zdajci še kupila nekaj za jest, ker sem bila že pošteno lačna. K sreči sem se do tega dne že naučila nekaj ruščine, da sem znala vprašati, če imajo kaj brez mesa. Da ni slučajno kdo pomislil, da so pa tukaj znali angleško. :) 

V Tbilisi sem priletela okrog devetih zvečer po njihovem lokalnem času. Marko je v Ljubljani z letalom štartal okrog osmih po slovenskem času, prihod v Tbilisi je bil predviden ob štirih zjutraj. Njegov prihod je na koncu bil okrog petih, počakala sem ga na letališču. Vsekakor to ni bila udobna opcija in kljub temu, da sem našla prostor, da sem se ulegla na tla, sem praktično prebedela celo noč. Nekaj časa sem namenila temu, da sem na A4 papir s kulijem napisala ''dobrodošel v moj objem'', s katerim sem ga okrog pete ure zjutraj pričakala s solzami v očeh. Tako zelo lepo ga je bilo objeti. Dolgo časa sva bila narazen in res mu je bilo lepo skočiti v objem. Malce sem morala paziti, da sem nanj nisem preveč obešala, saj je s seboj tovoril precej težko prtljago, ki je bila plod najine ideje o vzponu na pet tisočaka. Prvi dan skupnih dni v Gruziji je bil precej utrujajoč. Noben od naju ni spal celo noč in kljub temu, da se nisma videla tako dolgo, sva bila vsak po svoje malce tečna, kar se je k sreči spremenilo v naslednjih dneh, ko sva se fino naspala. Najin plan je bil, da greva najprej na en treking, ki bo služil kot mini aklimatizacija. Le ta sicer ni bil zelo visoko (večinoma le na okrog 2000 m in do 3000 m), a vseeno je to boljše, kot nič. Odločila sva se za en precej popularen treking iz vasi Mestia do vasi Ushguli, ki sva ga začinila še z dodatnim vzponom na en prelaz in hojo do druge vasi z imenom Chvelpi. Treking je bil sicer precej poln turistov, a ravno toliko, da ni bilo moteče.




Malce sem se po prihodu domov polenila s pisanjem - nadaljevanje v nastajanju ... 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

1. Brez plana v Himachal Pradesh

15. Uzbekistan