16. Dežela divjih jabolk
Kar nekaj časa je trajalo, a končno objavljam nov zapis. Nevem zakaj, a v Kazakhstanu mi Blogspot spletna stran nikakor ni delovala. Verjetno pač ta stran v tej državi ne deluje - tako kot kdaj kje ne delujejo določene aplikacije (ker so blokirane). Upala sem, da je tako in da ni slučajno razlog v tem, da je sam Blogspot prenehal delovati. Trenutno se že nahajam v Gruziji, spletna stran deluje, "dolgujem" pa vam še dogodivščine iz Kazakhstana. :)
------------------------------------------------
O Uzbekistanu sem v prejšnjem zapisu napisala veliko lepega. V resnici pa sem spustila dejstvo o mojem počutju v celotnem času v tej državi, ki se me je vsak dan bolj lotevalo. Po zadnjem trekingu v Kirgiziji je vrnitev nazaj v mesta povsem prijala. A ne za toliko časa ... V Uzbekistanu sem se namreč zadrževala samo v mestih - Andijan, Samarkand in Tashkent. Po dobrem tednu sem imela tega že poln kufer. Ne me razumeti narobe - vesela sem, da sem obiskala vsa ta mesta, videla čudovito in noro arhitekturo, a me je moja duša hitro spet začela vleči nazaj v naravo. Zaradi tega sem se precej veselila nočnega avtobusa v Kazakhstan - v Almaty. To je namreč sicer prav tako mesto (celo precej moderno), a leži neposredno pod gorami, kar je pomenilo, da sem lahko zelo hitro iz mesta ušla v naravo. Pravzaprav nisem na hitro lahko ušla "samo v naravo", temveč na skoraj 4000 m visoke gore. Preden začnem pisati o dogodivščinah v Almatyju in okolici, naj zaključim še Uzbekistansko poglavje.
Kakor rečeno - bila sem zopet lačna hribov oziroma nekih takšnih aktivnosti, zato sem se vsak dan mentalno počutila slabše in slabše. V Tashkentu sem zadnji dan pretežno prelenarila v hostlu, saj se mi ni lubilo početi ničesar. Glavne znamenitosti sem si že ogledala, kaj drugega naj v tem mestu počnem, sama nisem vedela. Poleg tega lahko omenim še to, da sem se v Uzbekistanu počutila precej "osamljeno". Žal sta Uzbekistan in Kazakhstan državi, ki ne slovita ravno po mnogo popotnikih in tako sem bila v vseh nastanitvah v hostlih pretežno edina tuja turistka (poleg rusov, ki so itak povsod). V vseh treh zadnjih državah (Kirgizija, Uzbekistan, Kazakhstan) je v hostlih kar nekaj stalnih "turistov", ki v resnici tam živijo - pretežno gre, kakor rečeno, za ruse, pa tudi Kazakhke. Rusov v teh državah mrgoli, ker ne želijo biti del bullshita, ki se trenutno dogaja z Ukrajino. V Kazakhstanu sicer rusi težje dobijo vizo, zato jih je manj, jih je pa mrgolelo v Kirgiziji. Seveda proti Rusom nimam v osnovi nič in jih razumem, je pa za nas popotnike to v hostlih malce moteče oziroma bi si bolj želeli biti v stiku z drugimi popotniki. V Uzbekistanu sem tako v vseh treh nastanitvah in overall v celotnih 7 dneh, verjamete ali ne, spoznala (oziroma govorila z njimi) samo tri turiste (Izraelec, Indijec in Pakistanec).
30. avgusta sem imela ob 18:00 nočni avtobus iz Tashkenta v Almaty, kar je skupaj naneslo kar 1000 km, ki so skoraj v celoti bili prevoženi na Kazakhstanskih puščavnatih tleh, saj je Tashkent precej blizu meje. Ko sem na avtobusni postaji dan pred odhodom rezervirala avtobus nisem imela pojma, kaj sem plačala. Nisem niti spraševala, kakšen je avtobus, ker druge nisem imela, lahko bi šla le še na vlak za dobre 50 eur ali na letalo za dobre 100 eur. Seveda sem želela najcenejšo opcijo. Vedela sem le, da sem dala 16 eur, da imam sedež številka 5 in da štartam ob 18:00 iz perona 16. Avtobus je naslednji dan povsem presegel moja pričakovanja. Kar nasmejalo se mi je, ko sem videla notranjost. Malce zaradi tega, ker sem videla, da ne bo zelo neudobno, predvsem pa zato, ker še kaj takšnega nisem videla. Kar nisem mogla verjeti. To kar sem videla, je pomenilo, da bom verjetno kot hrček spala celo noč. No, kot hrček ravno ne, ker so žal moje noge bile za posteljo predolge, a sem vseeno prespala skoraj celotno noč.
Spanec je po uri vožnje prekinila le Uzbekistansko-Kazakhstanska meja, ki nam je vsega skupaj vzela približno dve uri in pol. Najprej je bilo potrebno čez mejo za izhod iz prve države, nato pa iti še čez mejo za prihod v drugo državo. Obakrat smo morali vso prtljago vzeti iz avtobusa in jo peš nesti s seboj. Pravzaprav popolnoma ista zgodba, kot na Kirgizistansko-Uzbekistanski meji, o kateri sem pisala v prejšnjem zapisu. Na Uzbekistanski meji so moj pasuš res temeljito pregledali. Odkar sem se lotila mojega potovanja ga še nikoli niso pregledali tako podrobno - gospodič ga je 10 minut gledal čez neko lupo, pod eno lučko in pod drugo lučko ... Zopet sem morala razlagati, da ne prihajam iz dežele Bratislave, temveč Ljubljane ... In da ta država zares obstaja na zemljevidu. Seveda so ugotovili, da je moj pasuš "taprav" in me končno spustili skozi. Od ene punce, ki je govorila angleško, sem celo dobila komentar, da potujem po precej neobičajnih državah in da ji je zanimivo videti turista. A bejž. :) ... Saj se zares tudi počutim edina turistka tukaj. Po uspešnem prečkanju meje zame in neuspešnem prečkanju meje mojega soseda na zgornji postelji (bil je nek ilegalec), sem padla v spanec in se prvič zbudila šele zgodaj zjutraj. Okrog dvanajstih opoldne smo prispeli v Almaty. Ja, tako dolgo je trajala vožnja skupaj s čakanjem na meji - 18 ur. Verjetno smo se peljali tudi precej počasneje od običajne hitrosti, saj je celotno noč deževalo. Vsega skupaj smo imeli samo eno pol urno pavzo in dve 5 minutni pavzi.
Prihod na avtobusno postaji v Almaty-ju je bila klasika - izgubljeno tavanje sem in tja, otepanje taksi ponudb in ugotavljanje, kako naj pridem do hostla, ki je od postaje oddaljen 8 km. Ob vsakem prihodu v novo državo obstajata dve "težavi" in sicer problem ena -> biti brez sim kartice in mobilnih podatkov ter problem dva -> biti brez denarja v lokalni valuti. Oboje sem razmeroma hitro rešila. Najprej sem našla bankomat, zatem pa še kiosk, kjer so prodajali sim kartice. Pred vsem tem sem si sicer skušala dobiti prevoz s pomočjo gospe, ki sem jo na ulici prosila, če lahko preko aplikacije zame naroči taksi. A ta me je želela nekaj nategniti, saj je preko aplikacije naročila taksi za 8 eur (za 8 km). Rekla sem ji, naj prevoz prekliče, saj je predrag (vedela sem, da mora biti cenejši). Sama sem potem, ko sem dobila sim kartico z mobilnimi podatki, Yandex taxi (to je kot Uber vrjanta) naročila za 4 eur. To je sicer še vseeno precej veliko, a razlog tiči v tem, kar sem sicer pogruntala že takoj ob prihodu v Almaty - mesto je res drago. Še vseeno je malce cenejši kot Slovenija, predvsem imam v mislih hrano v trgovinah in restavracijah, a gre za kar ogromen preskok iz vseh mesecev prej. V vseh naslednjih dneh sem se naučila, da Kazakhstan sploh ni tako poceni in "reven", kot si morda marsikdo misli ...
Ko sem prišla v v hostel, sem hitro videla, da sem izbrala enega izmed tistih s stalnimi gosti. A za eno noč ni bilo panike, saj sem takoj naslednji dan šla na novo solo pohodniško dogodivščino.
Ob prihodu v Almaty sem si šla na eno agencijo ponovno izposodit šotor in podlogo. Naslednji dan sem šla zjutraj na avtobus (transport je edina stvar v Almatyju, ki je zares poceni in se ne more niti približno cenovo primerjati s Slovenijo). Po približno 35 min vožnje sem izstopila na postaji in pričela s hojo. Nahrbtnik je bil zopet težek kot hudič - s seboj sem nosila torej vso kamping opremo in hrano za cca. 4 dni. Nisem sicer točno vedela, kako dolgo bom hodila, saj sem se odločila, da bom precej spontana. Važno mi je bilo samo to, da sem v hribih. :)
Prvi dan sem naredila 2000 m višincev, kar ni bilo planirano. Najprej sem dosegla Kumbel Peak na 3180 m. Pred vrhom leži še za mnoge obiskovalce en nižji cilj z imenom Three brothers. Od te točke do Kumbel peak-a je potekal zares razgleden greben. Že tu sem videla, da je to severno gorovje Tien Shan zares čudovito in ogromno, najlepši razgledi pa so šele prihajali. Kljub bolečim ramenam se ki je kar smejalo ob dejstvu, da sem zopet nazaj v gorah. Malce pred vrhom sem srečala tri ljudi, s katerimi sem potem delila del poti navzdol, vse do razcepa, kjer so oni šli v dolino, jaz pa proti majhnim jezercem Titov. Nekako sem si zamislila, da bom kampirala nekje v bližini tega razcepa, a sem se zaradi dobrega počutja odločila, da nadaljujem. Že kar kmalu na poti navzdol smo prišli do enega bivaka (SOS bivaki), ki je izgledal izjemno nov. Povedali so mi, da so nekaj bivakov tu postavili lansko leto in da se eden nahaja tudi v bližini jezer, kamor sem bila namenjena. To je pomenilo, da mi morda ne bo treba postavljati šotora, čeprav sem ga s seboj seveda ves čas nosila. In res - po dobri uri hoje od razcepa proti jezerom sem prispela do bivaka. K sreči je bila pot vnešena v Maps.me, saj se je naredila gosta megla, ki je precej otežila orientacijo, tako da sem morala le slediti modri črtkani črti na aplikaciji.
Ob prihodu v bivak sta bili tam že dve gospe, ki sta me prijazno sprejeli na tretjo prosto posteljo (torej kapaciteta bivaka je bila polna). Tudi oni dve sta tam prespali, ugotovile pa smo, da imamo podobne plane. Vse smo naslednji dan želele iti na prelaz Titov. Bivak je bil waw. Na strehi je imel sončne celice, kar pomeni, da smo zvečer lahko prižgale luč, možno je tudi polniti telefon. Poleg sončnih celic je bivak opremljen še s pečjo na drva, ki je sicer nismo uporabile, saj je bilo dovolj toplo. V bivaku je tudi SOS gumb, ki s pomočjo satelita na strehi pokliče v dolino, če je to potrebno. Seveda tega nisem potrebovala, se mi pa zdi ta funkcija zelo moderna in uporabna, glede na to, da gre za bivak. Da bom prenočila v mini hišici res nisem pričakovala in to je bilo res prijetno presenečenje z obilo "udobja".
Pred spanjem sem si na gorilniku skuhala še večerjo. Ta dan sem bila zaradi dobrih 2000 m višincev v nogah precej utrujena, a kljub temu čez noč nisem prav dobro spala.
Zjutraj smo se vse tri zbudile okrog šestih, pojedle zajtrk in se počasi pripravile na vzpon. Sama sem bila brez 100 % cilja, vedela sem le, da se želim povzpeti na prelaz Titov, ki leži na 3600 m (spala sem na nekje 3200 m). Nad prelazov Titov leži še Titov vrh (3870 m), katerega je druščina omenila že prejšnji dan, a so mi povedali, da je orientacija malce bolj zahtevna in da pot zahteva nekaj lahkega polezavanja. Tudi te dve gospe sta se (kljub temu, da je ena štela že kar 70 let), želeli povzpeti na Titov Peak. Ker sem bila hitrejša sem na prelaz prispela precej pred njima, a sem ju morala počakati, saj sem ugotovila, da ne vidim poti na vrh, na Maps.me pa tudi ni bilo označene. Ko sta prispeli na prelaz sta mi pokazali kam moram, od tod dalje je šlo brez večjega problema. Vmes sem ju samo še enkrat počakala, ker nisem bila prepričana, ali moram okoli nekih skal ali poplezati čez njih (ena gospa je namreč na tem vrhu že bila). Sama pot je bila v resnici lahko grebensko poplezavanje. Od prelaza Titov pa do samega vrha je bilo 60 % poti čez ogromne skale, kjer sem morala uporabljati vse štiri okončine. K sreči je bilo na poti nekaj možicev, ki so precej olajšali orientacijo in smer poti. Le ta namreč ni označena. Počutila sem se tako divje, živo in mogočno v tem granitnem skalnem svetu. Čeprav priznam, da sem kar nekajkrat vmes pomislila na to, da moram res paziti na svoj korak (mestoma je bilo precej prepadno), saj me tu ne bo rešil nihče. Vsekakor pa je bil prijeten občutek, da vem, da na grebenu nisem sama. Precej prijalo je tudi to, da sem večino robe pustila v bivaku. Ne predstavljam si, da bi morala s to potjo opraviti s 15 kg na ramah - verjetno bi se večkrat skotalila dol v dolino. Po občutku, da je greben neskončen, sem končno prilezla na vrh. Razgledi so segali na številne zasnežene štiri in pettisočake. Stati na tem vrhu je bilo res veličastno. Zasneženi hribi okrog mene so naredili vse skupaj le še bolj mogočno, a sem se morala hitro spraviti nazaj proti bivaku, ker sem ta dan želela priti nazaj v dolino. Najprej sem si privoščila nekaj čokoladic, potem pa jo švignila navzdol.
Na poti nazaj sem seveda srečala tudi obe gospe, katerima sem se lepo zahvalila, ker sta mi pomagali do vrha. Brez njiju na vrhu vsekakor ne bi stala, saj ne bi vedela, kje poteka pot. Na poti navzdol sem morala najprej opraviti z grebenom, potem pa še z noro strmim sestopom iz prelaza, ki je bil na momente res noro strm in sem se bolj kot ne kar furala smuk navzdol. Že hoja navzgor je bila tu na momente malce zastrašujoča.
Ko sem prišla nazaj do bivaka me je pozdravila gosta megla. Izgleda, da se ta tukaj rada zadržuje, ker je že prejšnji dan ob prihodu bilo enako. V resnici je bila megla tako gosta, da bi res težko našla bivak, če si ne bi pomagala z GPS lokacijo. Videla sem le en meter pred seboj. V bivaku sem v nahrbtnik spakirala vso robo, ki sem jo pustila tam ter malce pojedla. Tik preden sem se začela pripravljati za odhod v dolino je do bivaka prišel moški v gatah!!! Kar naenkrat sem na vhodu zagledala človeka - nosil je visoke pohodniške čevlje, gate/kopalke (pa ne boksarice, ampak 🩲) in nahrbtnik. Skoraj me je kap.🤣 Kljub njegovi zanimivi pohodniški opravi sem ga pozdravila in raje hitro odfrčala iz bivaka. Čakalo me je kar nekaj sestopa - cca. 1700 m, a je ta hitro minil. Moj plan je bil, da ta dan še prenočim v šotoru in se nato naslednji dan odpravim do konca doline, kjer je avtobusna postaja. Šotor sem si postavila približno 3 km hoje pred avtobusno postajo, kar je pomenilo, da sem prišla že v precej turističen del, kjer se sprehaja ogromno ljudi. Šotor sem si postavila na enem izmed urejenih kamp placov. Tu imajo namreč namenske podeste in hiške, kjer si lahko postaviš šotor. Res kulsko.
Kljub turističnemu kaosu me ljudje niso preveč motili, saj sem bila pod streho in tako malce skrita od ostalih ljudi. Noč je zaradi trde podlage in veliiiiiiko ur minila počasi (kakor se za šotor spodobi). Nekako sem se spogledovala s tem, da bi naslednji dan šla še na en vrh, pa sem opustila svojo idejo, saj me je zopet začela boleti ena tetiva na zunanji strani gležnja, s katero sem imela malce težav že na zadnjem trekingu v Kirgiziji. Poleg tega sem bila od dvodnevne ture precej utrujena in nisem imela slabe vesti, da sem se odločila vrniti v dolino. Zjutraj sem pojedla zajtrk, kavo pa sem si privoščila v kavarni blizu avtobusne postaje (tu je resort, tako da je veliko restavracij in kavarn). Po 30 min vožnji z avtobusom sem najprej odložila izposojen šotor in podlogo ter dobila vrnjen denar za en dan, saj sem najprej plačala 4 dni izposoje. V hostlu v Almatyju sem pustila nekaj svoje robe, ki je nisem potrebovala na trekingu, zato sem šla po njo, nato pa se odpravila v drug hostel, za katerega sem upala, da bo boljši, kot je bil ta, predvsem v smislu gostov. In je bil. :) Čeprav sem zanj plačevala največ denarja izmed vseh hostlov do zdaj (Almaty je kakor rečeno precej dražji - poceni je le javni prevoz), se je splačalo. Hostel je bil ves čas mojega bivanja tam zakon, vsega skupaj sem tam preživela štiri noči. Najprej dve noči po pohodniških dogodivščinah, nato pa še dve noči pred letom v Gruzijo. Vmes sem šla za dva dni in pol (dve noči) na organiziran trip, ki ga je ponujal hostel.
Organiziran trip na jugu Kazakhstana
Almaty je eno izmed meni lepih mest, ki sem jih do zdaj obiskala na mojem potovanju. Je umirjeno, čisto, zelo zeleno in ljudje so prijazni. Le kratka avtobusna vožnja stran te pripelje na izhodišče za dnevne pohode na do 4000 m visoke gore. Čudi me, da mesta ne obišče več turistov - le teh res ni veliko. Gre za resnično čudovito počitniško destinacijo, ki bi lahko vsekakor malce bolj privabljala evropejske turiste. Za vstop v državo za Slovence ni potrebna viza, cene pa so v splošnem vseeno malce cenejše, kot doma. Sama sem se tu precej spočila od vsega kaosa v drugih državah in bila veliko v naravi. Ker sem vsega skupaj v Kazakhstanu imela celih 8 dni, sem si za vmes vseeno hotela najti še nekaj za počet. Na žalost je javni transport v Kazakhstanu do manjših mestec precej zamuden, razlog pa tiči v velikosti države. Vse je namreč izredno daleč - kar ni čudno, saj je Kazakhstan resnično ogromen. Je le 9. največja država na svetu. Večkrat sem googlalaza različne ture, a za noben cilj nisem našla ugodnih cen, prek 200 eut za dva dnevni trip pa nisem bila pripravljena plačati. Moj hostel je ponujal kar nekaj vodenih tur, ki niti niso bila draga. Ta hostel se je torej tudi zaradi tega izkazal za super potezo. Za 60 eur sem šla na dvodnevni trip na jezero Kaindy, jezero Kolsay in kanjon Charyn. Vmes sem spala v majhni vasici Saty. Sama tura je bila sicer zanimiva, a je šlo za precej lokalno turistično zadevo (temu primerna je bila tudi cena). Cel avtobus je bil poln rusov in Kazakhov, kar je bila po svoje nekako zanimiva, a precej "smešna" izkušnja. Organizatorji ture niso ničesar razlagali angleško, ker zakaj bi, če se na celem avtobusu nahajava le dva angleško govoreča človeka. Na mojo srečo je bil na avtobusu namreč še en anglež iz hostla, tako da sva se vsaj midva zakonektala in bila večino časa skupaj. Ker je po koreninah Indijec, sva imela celo odlično temo za pogovor, saj mi moje misli namreč vseskozi uhajajo nazaj k čudoviti Indiji ...
S turo smo štartali 5. septembra ob devetih zvečer in se v vasico Saty pripeljali okrog tretje ure zjutraj. Cel avtobus ljudi so razdelili po različnih guest house-ih. V naši nastanitvi nas je bilo 7. Prav noben razen tega angleža ni znal niti malo angleško, pa je šlo v večini za mlade ljudi. Noč je bila kratka, saj smo ob 8.00 že imeli zajtrk, nato pa se odpravili z mini prastarimi vozili (ki so včasih služili kot vojaška vozila) na jezero Kaindy.
Do jezera je bilo približno 40 min hoje. Gre za precej popularno turistično točko, saj je precej nenavadno. V njem rastejo drevesa s "krošnjo" v vodi, iz vode pa štrlijo debla. Leta 1911 je namreč potres v tem gorovju (Tian Shan) povzročil velik zemeljski plaz. Sčasoma so padavine napolnile območje, potopile smrekov gozd in oblikovale 400 metrov dolgo jezero Kaindy. Danes so smreke mrtve, njihove korenine so se utopile globoko pod vodno gladino, toda njihova debla se dvigajo nad vodo. Pod vodo so se drevesa uprla razkroju, tako da so na vejah po vsem tem času še vedno odlično ohranjene iglice. Torej iglice oziroma normalen videz smreke so še vedno ohranjene pod vodo!!! To je mogoče zaradi nizkih temperatur jezera, ki celo poleti redko preseže 6 stopinj celzija.
Po sprehodu v bližini jezera smo se morali peš odpraviti nazaj na začetno točko. Veliko ljudi se je hoji uprlo z najemom konja. Okrog časa za kosilo smo prišli nazaj v guest house in imeli prosti dve uri. V tem času smo dobili tudi kosilo. Že takoj zgodaj zjutraj sem po zajtrku (ki je bil na srečo vegi), gostiteljici omenila, da ne jem mesa, ker me je skrbelo, kaj bo za kosilo in večerjo. Mislim, da se jim tu to, da obiskovalec ne je mesa, ne zgodi pogosto, saj mi je ponujala piščanca. Po pantomimi in z mojo polomljeno ruščino sem uspela povedati, da ne jem nobenega mesa in če lahko zame pripravijo kaj drugega. Rekla je ja, a sem vseeno bila v dvomih. A zaman. Za kosilo sem dobila vegi porcijo, prav tako za večerjo. Juhu. :) Po odličnem kosilu smo se odpravili še drugemu jezeru naproti - jezeru Kolsai. Gre za čudovito jezero, ki ga sicer malce "pokvarijo" pedolini, ki jih lahko najameš za 30 min vožnjo po vodi. Sama sem se v nasprotju z vsemi ostalimi ljudmi iz avtobusa temu odpovedala in se raje peš odpravila okrog celega jezera, za kar sem potrebovala cca. 1 uro. Je pasalo kot hudič. :)
Zgodbe iz Gruzije še sledijo ...
Zanimivost o divjih jabolkah
Si se kdaj vprašal/a, kakšna je "zgodovina" jabolk? Korenine "divjih jablan" izvirajo iz ene določene regije sveta. Ha, in to ravno iz Kazakhstana Prednik domačega jabolka je Malus sieversii, katere se lahko še vedno najdejo v severnem gorovju Tian Shan (to je gorovje, ki sem ga obiskala, torej na jugu Kazakhstana). Danes v rezervatih rastejo še zadnji gozdovi divjih jablan. So zelo zaščitene in skrite, menda se jih lahko gre tja pogledat samo z vodnikom. Skrbno namreč varujejo to skrivnost, da ne bi ljudje kradli semen in vse skupaj uničili. Včasih sta se kraj Almaty in istoimenska regija imenivala Alma-Ata, kar v prevodu pomeni "oče jabolk".
































































Komentarji
Objavite komentar