14. Solo ekspedicija
Heights of Alay trekking
1. dan
2. dan
3. dan
4. dan
Z zadnjega dne puščam le besedilo, saj se ob koncu dneva nisem želela snemati v guesthous-u, saj nisem bila sama.
Uspelo mi je!
Jutro se je pričelo ob nizkih temperaturah. Moram priznati, da je bilo vsako prejšnje jutro bolj umirjeno in "svobodno" v primerjavi s tem, ki je potekal v družbi grupe Malezijcev. Na wc tako na primer nisem mogla iti kadarkoli, temveč sem morala počakati na svojo priložnost. Tako kot večerji sem se tudi zajtrku v kempu odpovedala, saj sem želela jesti svojo hrano, da bi bil nahrbtnik lažji. Gospa in dve mladi punci (cca. 17 let), ki so imele čez ta mini kemp so bile res prijetne in nisem mogla mimo tega, da jim izrečem par dobrih besed o njihovi gostoljubnosti (kosilo prejšnji dan je bilo res okusno in obilno - tega sem seveda plačala). Okrog 7:45 zjutraj sem zapustila lokacijo. Zjutraj me je čakalo okrog 1100 m višincev in 10 km v dolžino na prelaz Jipstick, ki leži na višini 4185 m. V slabih treh urah sem v spodobnem tempu dosegla prelaz. Pogruntala sem, da me je tako na prvem 4000 m prelazu, kot tem drugem, višina začela "matrati" na okrog 3800 m. Bilo ni nobenih zares hudih težav, le opazno sem začela dihati hitreje in težje - ne pa do te mere, da bi to kakorkoli vplivalo na moje počutje. Jutranje veselje ob dosegu prelaza je bilo nepopisno. Okrog enajstih sem ob jutranji svetlobi stala na najvišji točki tega dne, z zavedanjem, da me čaka še veliko dela. Na poti navzdol sem se morala spustiti za dobre 1000 m višincev po deloma strmi, gruščnati poti. A minilo je hitro. V videu tretjega dne sem pozabila omeniti, da sem tik pred koncem tretjega dne v bližini kemp lokacije pred seboj zagledala dva znana obraza. Kar nismo mogli verjeti, da smo se srečali, a dohitela sem Izraelski par, s katerim smo nekaj časa nazaj štartali Ak Suu Traverse treking (par, s katerim smo se po prvi noči razšli, ker sta bila precej počasna). Po par kratkih besedah sta ona dva nadaljevala pot, saj sta ta dan začela šele 10 km nazaj, jaz pa nisem imela več moči (in niti ni bilo pametno), da bi nadaljevala z njima. Mislila sem si, da ju bom tako verjetno naslednji (4. dan) ujela. In res - ta zadnji, četrti dan sem ju ujela, tako smo skupaj tudi prišli nazaj do vasice Sary Mogol, kjer sem pričela treking. Za zadnje 10 km poti tega dne je treking postregel z dolgočasno, prašno in pasje vročo cesto, za katero si večina ljudi uredi taksi. Že čisto na začetku dneva sem se odločila, da bom v zadnjih 10 km te dolgočasne poti, če bo šlo, poskusila štopati. Že tako sem peš oddelala prve 16 km trekinga, kjer je v osnovi mišljeno, da se pelješ na izhodišče, zato nisem imela pretirano slabe vesti. Jaz in Izraelca smo nekje na sredi te dolgočasne ceste res dobili štop - ustavil nam je tovornjak, ki sicer ni šel do vasice našega cilja, a nam je vseeno prihranil nekje 3 km hoje. Treking sem tako po dobrih 25 km zaključila okrog dveh popoldne, kar je bil vsaj meni skoraj da nepredstavljiv čas prihoda na cilj, še posebej zato, ker me skrbelo, če bom sploh uspela na cilj priti četrti dan. Bila sem res ponosna, da mi je uspelo tako hitro - so se pa vsi kilometri predvsem zaradi težkega nahrbtnika precej poznali na bolečih ramah in oguljenem pasu. Nabralo se je 100 km in 4500 m višincev. Heights of Alay treking je bil vsekakor izmed vseh treh najlepši, pa čeprav sta bila tudi že prva dva zares čudovita. To, da sem bila sama, mi je dalo vedeti, da se tudi sama čisto fino znajdem in da to brez težave zmorem. Moram sicer priznati, da je družba Malezijcev v popoldnevu tretjega dne prav prijala, saj sem večino ostalega časa bila samo sama s seboj. Vesela sem tudi, da sem imela tako dobro vreme. Čeprav je bilo na momente res (pre)vroče, sem bila hvaležna za 4 dni skorajda brez oblačka. V osnovi je bil ta treking najbolj sledljiv izmed vseh treh, torej pot je bila najbolj očitna. A se tudi tokrat brez Maps.me aplikacije, GPS-a in papirnate mape ne bi znašla. Bila je čudovita izkušnja.
Kaj pa zdaj?
22. avgusta okrog dveh popoldne sem se vrnila nazaj na izhodišče. Preostanek dneva sem izkoristila za pranje in sušenje oblačil v guesthouse-u in počitek. Končno sem si lahko privoščila tudi Coca Colo, o kateri sem sanjala cele štiri dni trekinga. V osnovi nisem nek ljubitelj kokakole, a se mi jo ponavadi, kadar sem utrujena in žejna, vedno zalušta (Coca Cole, piva ali radlerja😂). 23. avgusta, torej danes, ko objavljam ta blog, sem ob sedmih zjutraj šla na edino marshrutko v dnevu, ki pelje nazaj v Osh. V mesto sem prispela okrog dvanajstih. Privoščila sem si ledeno kavo in kosilo v restavraciji, dokler me ni spet nekaj zvilo in sem urgentno pristala na wcju. Upam, da je tole samo začasno in da ne bom spet imela kakšnih dolgotrajnih težav. Jutri zjutraj grem s taksijem na 15 min vožnjo do Kirgizistansko-Uzbekistanske meje. Tam bom peš prečkala državno mejo in za približno teden dni šla malce potipati še Uzbekistan - torej pičim iz hribov v puščavo.🙂 25. avgusta sem rezervirala vlak iz mesta Andijon v Samarkand (kamnito mesto), ki velja kot eno najstarejših mest na svetu. Zaradi svoje lege je bil eno pomembnejših mest na svilni cesti (Silk road). Tam bom ostala nekaj dni. Pot me bo počasi potem vodila še čez Kazahstan, kjer imam iz mesta Almaty 9. septembra let v Gruzijo. Nekateri že veste, drugi še ne - v Gruziji se dobiva z Markom!!! Je kupil že letalsko karto iz Ljubljane, tako da to niso več le moje sanje. Ne me vprašat, kolk vesela sem!!!🫶🫶🙌🙌💛💛









































Komentarji
Objavite komentar