13. Najprej treking, potem pa driska
Ak Suu Traverse treking prečka širok pas gorovja Tian Shan na severovzhodu države, od majhne vasice Jyrgalan pa vse do vasice Jeti Oguz. Pokrajina se v 7 dneh precej spreminja in je tako zelo raznolika ter izjemno lepa: zelene doline, lesketajoča se jezera, ledeniki, skalni predeli, ... Treking pokrije tudi nekaj najbolj znanih znamenitosti v regiji, kot je na primer jezero Ala Kul. Poleg bolj znanih lokacij pot poteka še mimo nekaterih bolj "varovanih" skrivnosti, kot sta na primer jezero Boz Uchuk in dolina Ak Suu Alamu.
Prve štiri dni smo preživeli skoraj popolnoma sami. Čeprav gre za mikaven treking, se ga zaradi dolžine ne loti prav ogromno število ljudi. Vse od drugega dneva naprej sem večino časa preživela samo z Benom, Alice je hodila v precej počasnejšem tempu. Izraelca, s katerimi smo začeli, sta ostala dneve zadaj. Kdo vse so ti ljudje (razen Alice že poznate), razložim v nadaljevanju ... :)
Za orientacijo smo uporabljali zgolj papirnat zemljevid in Maps.me aplikacijo z vključenim GPS-om. Za 115 km in okrog 7600 m višincev smo potrebovali 7 dni. Treking je bil zaradi samooskrbnosti (zelo težki nahrbtniki) kar fizično zahteven, zato je bil že od začetka vsaj meni mazohistu še toliko bolj privlačen. V nahrbtniku sem nosila hrano za 7 dni (le konec 4. dne smo v Arashan vasici lahko imeli večerjo in zajtrk), topla in manj topla oblačila, gorilnik, posodo, spalno vrečo, 3 kg šotor za dve osebi, na koncu celo še spalno podlogo, da sem hojo olajšala Alice (ki je sprva nosila mojo in njeno podlogo).
Po prvem "preizkusu" - 4 dnevnem Keskenkyia loop-u, sva imeli z Alice dan in pol počitka. Ona bi sicer verjetno potrebovala še kakšen ekstra dan, saj je na 4 dnevnem trekingu pridelala številne žulje, ki so jo morili še celoten drug treking. Nekako je bil plan, da zjutraj pred štartom vidi, kako se počuti. Plan B je bil, da grem na prva dva dni Ak Suu traverse trekinga sama, ona pa bi se mi pridružila kasneje iz druge vasice, ki vodi do same poti trekinga. A ker sva v guest house-u spoznali en Izraelski par, ki je planiral štart istega trekinga isti dan, sem bila vesela, da ne bom popolnoma sama (kasneje se je izkazalo, da bi bila vseeno sama, saj sta bila ekstra počasna, niti nista uspela pridet do cilja drugega dne). Alice se mi je potem na koncu kljub vsemu pridružila, tako smo začetek trekinga pričeli vsi štirje. Že po prvih štiristo metrih smo srečali še enega solo američana, tako nas je bilo na koncu na štartu 5. Ta američan (Ben) je bil zame precej dobrodošel, saj je lahko držal enak tempo kot jaz, tako da nisem hodila sama. Z Alice je bilo namreč na obeh trekingih tako, da sem jo v večini pustila precej zadaj in jo vsake toliko počakala. Nekako nisem znala iti počasneje, še največja razlika se je pokazala pri hoji navzdol. Proti koncu trekinga je bila časovna razlika prihoda na cilj vsakega dne tudi do več kot dve uri ...
1. dan: 13 km, ⬆️860 m
Nekje 5 km poti prvega dne je bilo istih, kot sva jih z Alice že oddelali na prvem trekingu, tako da nama je bila pot poznana. Ta dan smo morali oddelati 13 km in nekje 900 višincev. Že takoj na začetku sva z Benom hodila v ospredju, Alice nama je odlično sledila. Vzpon je bil zelo zložen, tako da po 13 kilometru, ki je oznanil konec tega dne, nisem imela ravno občutka, da smo se toliko povzpeli. Ta dan smo vsi na cilj prispeli izjemno spočiti. Tempo mene, Američana in Alice je bil precej hiter, tako da smo kljub mnogo pavzam do prve kamping lokacije prišli že ob enih popoldne. Kamping je bil v neposredni bližini reke, kjer smo se tudi skopali. Brrrrrrr. Ampak je pasalo kot hudič. :) Kar tri ure kasneje sta za nami prišla še Izraelca. Mi smo v tem času tudi pomalicali in se predvsem veliko pogovarjali. Lokacija kampinga je bila vsekakor ena izmed lepših, kjer sem kdaj kampirala. Popoldne je dokaj hitro minilo, še posebej odkar je v bližino naših šotorov prišlo ogromno število krav. Tako je kakšne dve uri bilo naše glavno delo to, da smo jih odganjali stran od šotorov, saj smo jim bili zelo zanimivi. Okrog sedmih zvečer, ravno po tem, ko se je sonce skrilo za goro, smo pričeli s kuhanjem večerje. Z Alice sva imeli instant zelenjavne nudle, kakor tudi vse naslednje dni.🥹 V gorah imajo tudi instant zadeve sicer veliko boljši okus, ker si pač pošteno lačen. Ker je kmalu postalo zelo, ampak res zelo mrzlo, smo se hitro skobacali vsak v svoj šotor. Malce mi je hudo za Izraelca, saj nista s seboj prinesla tople jakne. Vse kar sta imela je bil tanek flis in nepremočljiva vetrovka. K sreči sta imela (menda) vsaj topli spalni vreči. Malce pred deveto uro sva z Alice že zaspali.
2. dan: 17 km, ⬆️1300 m
Noč na 3000 m je bila pasje mrzla. Bližina reke in ozka dolina sta povročila zelo nizke temperature, prav gotovo okrog ničle. Mokrota zunanjosti šotora je celo malce zamrznila, kar je pomenilo, da je res bil mraz. V moji spalki s komfortom pri -8 stopinj me je treslo, tako da sem se znotraj morala pokriti še s puhovko. Razlog, da me je zeblo, je bil tudi ta, da so bila tla že ob postavitvi šotora mokra, ne preveč visoko kakovostna spalna podloga pa je tako povzročila, da sem največji delež hladu občutila iz tal. Na našo nesrečo je zaradi visokih gor nad nami sonce posijalo šele tik ob štartu hoje. Šotor je bilo tako potrebno zložiti in pospraviti popolnoma mokrega, kar je meni na nahrbtniku povzročilo še dodatno težo. Ob pojavu sonca smo zagrizli v klanec. Čakalo nas je dobre 300 m pasje strmega vzpona na prvi prelaz. Z Benom sva imela prav fin tempo, Alice nama je sledila zadaj in za nama prišla kakšne 10 min kasneje. Moram priznati, da me je teža nahrbtnika sicer precej upočasnila. Če je precej strmo, kot je bil ta prelaz, se vsak korak zdi tako zelo težji. Edina sreča je bila ta, da je bil nahrbtnik zaradi manj in manj hrane vsak dan lažji. Po prihodu na prelaz nas je takoj čakala strma pot navzdol v dolino. Z Benom sva prispela do reke v dolini in videla, da jo bo nemogoče prečkati. Bila je hitra in globoka. Vedela sva, da smo brez konja obtičali in da moramo najti nekoga, da nas bo spravil čez. Kmalu je do naju prišel gospod na konju in nama ponudil, da nas vse tri (Alice je v tem momentu še sestopala proti dolini) za 1500 som spravi čez. 1500 som?! To je cca. 15 eur!!!! Meni se je zdelo to grozno predrago, še posebej zato, ker naj bi tu običajno delovalo tako, da te nekdo s konjem spravi čez, ti pa mu daš neko vsoto denarja v zahvalo (npr. 100 som). Ker se mi je ta cena zdela totalno mimo, sva šla naprej v lov za koga drugega. Malce sva se sprehodila ob reki, če bi našla točko, kjer bi se jo dalo prečkati brez konja, a je bilo dejstvo, da je nemogoče, razen morda, če bi hodili kilometre in iskali prehod. Vmes je do naju prišel gospod na konju iz bližnje jurte. On nama je ponudil ceno 3000 som. To je cca. 30 eur. Meni je bilo to že kar malce smešno in svojega zgroženja nisem preveč skrivala. Kmalu je prišla še Alice in ... Na hitro povedano - na koncu smo morali plačati 1500 som (cca. 5 eur na osebo), da so nas spravili čez. Kljub pregovarjanju in barantanju nam ni uspelo. Vsekakor to ni bila "prava" cena in so nas precej nategnili. Nas je pa gospod, ki nas je spravil čez reko, po prečkanju povabil v jurto na čaj in hrano k njegovi družini (nekaj lokalnih dobrot), tako da smo se za to ceno še vsaj malce okrepčali. K sreči ni bilo ne duha ne sluha o konjskem fermetiranem mleku. V jurti smo se imeli fino, prisotnih je bilo kar veliko otrok. Vedeli smo, da nas po tej pogostitvi čaka še precej "dela". Nismo si pa mislili, da bosta vzpenjanje in preostali kilometri tako zelo dolgotrajni in težki. Od jurte smo se najprej mogli povzpeti na vrh prelaza. Osebno imam rajši, da je celoten vzpon v enem kosu, tokrat pa smo v klanec mogli zagrizti že drugič (po vzponu na prvi prelaz in sestopu). Vzpon se je pričel izjemno strmo, a se je po kakšne sto višincev malce položil. Zložnemu vzponu smo sledili vse do drugega prelaza tega dne. Namesto, da bi nas čakal samo še sestop navzdol, smo se navzdol spustili le za kakšne 200 m višincev, potem pa smo morali kreniti v ponoven klanec. Tu sva z Benom videla, da je Alice že kar daleč za nama, a smo se na prelazu zmenili, da hodimo v svojem tempu in da se dobimo na koncu poti. Po prečkanju reke, nekaj ravnine in ponovnem pasje strmem finalnem vzponu sem sama prisopihala do jezera Boz-Uchuk, kjer je bil naš cilj tega dne. Kakšne 15 min kasneje je za mano prišel še Ben, Alice pa je šlo zelo počasi, tako da je zamudila plavanje v jezeru. Poleg hitrega skoka v jezero sem tudi šotor postavila sama. Do cilja je prišla namreč uro in pol za mano. Z Benom sva bila že v resnici pošteno v skrbeh, ker je ni bilo tako dolgo. V glavi sem že kovala načrt, kako jo bova šla iskat. Nekako je bila pot tega dne res utrujajoča. Mislim, da mi osebno 1300 višinskih metrov še nikoli ni bilo tako težko nabrati, kot ta dan. Zvečer smo, kakor vsako noč, skuhali nudle in okrog devete ure zaprli oči.
3. dan: 19 km, ⬆️890 m
Zjutraj so nas ravno malce pred budilko (okrog 6.00) zbudile dežne kaplje. Teh nismo bili preveč veseli, ker nošenje mokrega šotora ni ravno najboljša stvar, a je dež kmalu ponehal in se do točke, da sva z Alice vse spakirali, že posušil. Ta dan nas je vseskozi po malo spremljal dež, a k sreči nič hujšega. Zjutraj smo pot pričeli s čisto malo vzpona, nato nas je čakalo nekaj sestopa. Noge so bile kar ok, še posebej se mi je dopadlo to, da ne bomo rabili iti trikrat navzgor in navzdol, kot prejšnji dan, temveč je vzpon potekal večinoma v enem kosu. Nekje na prvi tretjini poti sem ugotovila, da mi ne dela telefon. Še zdaj ne vem čisto točno, kaj se je zgodilo, a se sploh ni hotel prižgati. Ko po dveh urah še vedno ni delal, sem postala precej slabe volje, saj me je pričelo skrbeti, da morda ne bo delal več. Nisem sicer poznala razloga, ker je zjutraj budilka še normalno zvonila. Kakorkoli - telefon sem pospravila v nahrbtnik in skušala nanj pozabiti. Razgledi so bili namreč čudoviti. Videli smo dva ogromna lednika, ki sta se spuščala iz preko 4000 m visokih gora. Po poti smo šli mimo dveh čudovitih jezer. Žal od tega dne zaradi težav s telefonov nimam nobene slike iz poti. Na vrhu prelaza tega dne (3600 m) smo na hitro pomalcali, saj so nas po malem še vedno spremljale dežne kaplje. Vzpon tega dne se meni osebno kljub slabe 900 m vzpona ni zdel težek. Zadnji del je bil precej strm, sicer pa sama nisem imela težav. Od prelaza nas je čakalo cca. 6 km zložnega sestopa s čudovitimi razgledi. Vmes nas je vseeno še fino napralo, ki v tem dnevu ni bilo niti prvič, niti zadnjič. Ob prihodu na cilj tega dne - na dno doline ob reki, je z neba ravno ob najdbi ustreznega mesta za šotor ponovno pričelo padati, tokrat kot iz škafa. Z Alice sva ekspresno postavili šotor in se skobacali vanj. Kar nekaj oblačil je bilo mokrih, a k sreči je bil ta pol urni naliv zadnji ta dan. Za njim sta se namreč prikazala sonce in čisto modro nebo. Šotor smo si postavili v bližini reke, čez katero je tokrat na srečo speljan most. Naslednji dan smo morali namreč na drugo stran. Reka je bila zaradi dežja in hitrosti precej umazana, a smo k sreči v neposredni bližini našli čist potok. Vodo si vse dni trekinga pridobivamo iz rek in potokov. Vsi trije uporabljamo filter flaško za pitje, kadar z Alice jeva kaj kuhanega, običajno zavrema kar direktno vodo iz reke/potoka. Kot zanimivost lahko predstavim moj dnevni meni obrokov na tem trekingu, ki se iz dneva v dan ni popolnoma nič razlikoval:
1. Zajtrk: dve vrečki instant ovsenih kosmičev + kruh z arašidovim maslom.
2. Malice med hojo: čokoladne tablice, tablice iz oreščkov in semen, suhe slive, datlji.
3. Kosilo: kruh z arašidovim maslom ali sirom. Prva dva dni sem tovorila še sveže kumare.
4. Večerja: instant vegi noodles (noodle soup) + kakšni priboljški, če je potrebno. Včasih gobova juha.
Aja - telefon se je ob koncu dneva prebudil in še danes popolnoma normalno deluje.
4. dan: 14 km, ⬆️930 m
Umirjeno in lepo, sončno jutro smo razburkali s takojšnjim štartom v klanec. Za zajtrk smo morali oddelati približno malce manj kot 1000 m višincev, ki so mi na srečo hitro minili, noge so bile lahke. K sreči sem že prej vedela, da je vzpon razdeljen na dva dela. Ko smo hodili proti prvemu "prelazu" je izgledalo, da je to, to. A ko smo prilezli tja, smo videli, da imamo v resnici še kar nekaj pred seboj. Če tega ne bi vedeli (jaz sem vedela, ker sem prebrala screenshot bloga, kjer je opisan celoten treking), bi lahko bilo precej nemotivacijsko. Ravno to se je zgodilo Alice. Med čakanjem nanjo na prelazu, sva se z Benom, kot da ni bilo že dovolj klanca, povzpela še slabe 100 m višje, kjer so se nama odprli čudoviti razgledi na ledenike in višje gore. Ob čakanju sva tudi opazila, da se nad nami zbira čedalje več črnih oblakov. Ko je Alice prispela na prelaz, smo jo hitro mahnili proti dolini. Nekje na sredini sestopa se je nebo začelo prav grdo oglašati in kmalu so nas pozdravile še dežne kaplje, ki so nas spremljale vse do cilja tega dne. Konec četrtega dne je oznanjal prihod v Arashan - vasico oziroma resort, ki je bil na trekingu edina točka, kjer smo lahko imeli postreženo zajtrk in večerjo. V resortu se je dalo kupiti še kruh, čokoladice in pivo. Nekako sem si mislila, da bo tu tudi signal, a ga ni bilo. Arashan je popularna začetna ali končna točka pohodnikov, ki gredo na popularno jezero Ala Kul, ki smo ga mi dosegli naslednji dan. Po 4 dneh čiste samote (razen par nomadov in družin v jurtah), nam je bilo kar malce čudno biti med vsemi temi ljudmi. Jurt je bilo na tem trekingu v primerjavi s prvim, 4-dnevnim trekingom, precej manj. Kljub temu, da bi si lahko tu celo privoščili spanje v topli jurti ali celo koči, smo se temu odpovedali in nadaljevali z našo tradicijo šotorjenja. Poleg večerje, piva in zajtrka smo si privoščili še en luksuz - naravne hot springse (vroči vrelec). Altyn-Arashan resort je namreč znan po svojih vročih vrelcih, ki se nahajajo na nadmorski višini približno 2600 m. Že v času Sovjetske zveze je bilo tu zgrajeno majhno letovišče z več hišami/jurtami za turiste. Voda v izvirih Altyn-Arashan je obogatena s številnimi minerali in ima temperaturo 50°C. Waw! Najprej sem odlašala, če bi res plačala 2,5 eur za to, da se grem namakat, a mi ni bilo žal. Eno urno namakanje v naravni vroči vodi je zares prijalo, počutje po tem je bilo fenomenalno. Vmes sem zaradi vroče vode sicer dobila čudno mravlinčenje po telesu in vrtoglavico, zato sem kar nekaj časa preživela izven vode, dokler to dvoje ni minilo. Po hot springsih smo imeli večerjo, kjer smo spoznali dve Italijanki in Italijan, s katerimi smo se kasneje po trekingu na pivu dobili še v Karakolu. Bolj skopo večerjo so v resortu nadoknadili v obilnim zajtrkom.
5. dan: 13 km, ⬆️1460 m
Zbudili smo se z mislijo, da je pred nami najtežji dan v smislu napornosti trase. Večerja in zajtrk v Arshanu in vroči vrelci prejšnjega dne so nas vsekakor precej napolnili z energijo. Pred nami je bilo 1400 m vzpona in nekaj čisto malega sestopa. Od tu dalje smo se pridružili poti, ki je precej popularna, saj ljudje v splošnem želijo videti le jezero Ala Kul, ki je bil naš cilj tega dne. Prve štiri dni smo, kakor rečeno, hodili v skoraj popolni samoti, zadnje tri pa s precej več stika z ostalimi turisti. To se je poznalo tudi na sami trasi, saj je bila pot od Arshana do cilja precej očitna, prejšnje štiri dni pa smo se morali zelo zanašati na Maps.me in GPS.
Celoten vzpon sem opravila brez večjih težav, kljub temu, da sem v nahrbtniku nosila dve sveži veliki štruci kruha, ki sem ju dobila v Arshanu. Na vrhu 3900 m prelaza Ala Kul, ki leži nad istoimenskim jezerom, sem stala okrog pol enih popoldne. Zadnje 200 m višincev je bilo kar brutalnih - zaradi strmine in tipa podlage sem šla skoraj en korak naprej, dva nazaj. Izjemno strma pot je potekala po pesku. Morebiten padec bi lahko pomenil kotaljenje nazaj v dolino. S pomočjo palic sem oddelala zadnji strm klanec in si na Stravi pridobila kronico za ta odsek.😂 Ko sem hodila proti vrhu klanca nisem ravno razmišljala o hitrosti, le fokusirala sem se na pot, da se mi ne bi kaj zalomilo. Zaradi težkega nahrbtnika je namreč občutek ravnotežja malce moten. Ob prihodu na prelaz me je dočakal veličasten razgled na jezero. Nebo je kazalo na to, da ne manjka več veliko do dežnih kapelj. Kljub temu sva z Benom, ki je za mano prišel kakšne 20 min kasneje, naredila nekaj fotk, potem pa se hitro odpravila naproti iskanju lokacije za šotor. Kmalu so začele z neba padati dežne škraplje. Na enem mestu sva videla "uraden" kamping plac z večjim številom šotorov, a sva odšla naprej, saj moraš za te "uradne" kemp lokacije tu ob jezeru nekaj malega plačati. Ravno v trenutku, ko sem sfiniširala postavitev šotora, se je z neba ulilo kot iz škafa. Razmišljala sva o Alice, ki je v tem času bila verjetno ravno nekje v bližini prelaza ali pred njim. Kar nekaj časa sva čakala v šotoru, po kakšni uri sva se odločila, da greva po poti nazaj, če bi kje našla Alice, saj naju je med drugim skrbelo tudi to, da bo zavila navzdol proti "uradni" kemping lokaciji. In res - našla sva jo ravno ob začetku poti navzdol, tako da sva na srečo prispela ravno pravi čas. Skupaj smo potem v močnem dežju prišli nazaj do naših šotorov. Vsa oblačila in nahrbtnike smo imeli pošteno premočene, kar pa niti na koncu ni bil največji problem tega dne. Ob prihodu nazaj v šotor ni in ni nehalo močno deževati, manjkalo ni niti manjše toče. Lokacija najinega šotora je bila, žal, precej ponesrečena. Le tega sem sicer postvila na mesto, kjer je bilo vidno, da je že kdaj stal kak drug šotor. Zaradi močnega dežja so se okrog naju začele pojavljati velike luže in po kakšne pol ure je pod najinim šotorom drl potok - brez zajebancije. Vedeli sva, da sva v riti in da noč v najinem šotoru ne bo mogoča, saj bova slej kot prej začeli plavati. Opciji sta bili dve - 1. da prestaviva šotor, a je iz neba še vedno precej padalo, tako da bi se šotor tudi v notranjosti precej namočil ali 2. da greva v "uraden" kamp in vprašava, če lahko prespiva v enem izmed njihovih šotorov. Res polomija. Voda je čedalje bolj drla proti najinem šotoru in odločili sva se za drugo opcijo. Kljub temu, da sem se že spreoblekla v suha oblačila, sem nase nazaj dala vse premočene kose, vključno s spodnjimi hlačami. Na srečo sva uspešno uspeli dobiti že postavljen šotor in spalno podlogo. Kamp je imel tudi velik šotor - jedilnico, kjer sva se podružili z ostalimi gosti. Noč je hitro minila brez kakršnihkoli dežnih problemov, sva pa morali za ta kemp plačati kar 10 eur/osebo. Na srečo sem zjutraj dobila vsaj zastonj kavo, ki sem jo že pošteno pogrešala. :)
6. dan: 21 km, ⬆️1290 m
Kakšen dan! Kot da dež prejšnjega dne ni bil dovolj, se je naslednji dan, kljub vremensko ugodnem pretežno celem dnevu, v zadnjih 3 kilometrih poti spreobrnil v stanje "mokra do gat". Vsekakor sva oba z Benom imela nekoliko več sreče, kot Alice ...
Dan na kamping lokaciji tik ob jezeru se je v resnici po mrzli noči pričel prav fino, saj je zjutraj posijalo sonce. Okrog in okrog sva nadevali vsa svoja premočena oblačila in jih sušili kakšno uro. Medtem sem na soncu s čudovitim razgledom srkala kavo, ki mi jo je skuhal oskrbnik tega kempa. Ves čas sva bili v skrbeh za Bena, ki je še vedno bil na prvotni lokaciji, a sva si mislili, da mora itak tudi on posušiti svoje stvari. Dan smo s hojo pričeli pozno. Vsak dan je bilo bujenje ob šestih in pričetek ob osmih, tokrat smo kilometre začeli odštevati šele okrog desete ure zjutraj. Okrog devetih sem sama vse, kljub temu, da še ni bilo vse suho, spakirala v nahrbtnik in šla na vpogled najinega šotora. Alice je (kakor v resnici vsak dan) rabila več časa za pakiranje. Po toliko dneh mi je sicer šlo to že pošteno na živce. Vsak dan sem šotor postavljala jaz, kar mi ni bil problem, saj sem vedno na lokacijo prispela prej kot ona, a sem ga tudi zjutraj morala pospravljati jaz. Poleg tega sem bila "zadolžena" za kuhanje zjutraj in zvečer. Uganite kdo je vedno tudi pomil posodo, v kateri so se stvari kuhale ... Po vsej drami zaradi dežja prejšnji dan sem bila malce mentalno utrujena. Fizično sem se počutila ok, vsekakor pa so v moji glavi švigale mnoge misli. Vsekakor vem, da sem sama precej bolj navajena kampiranja, da mi basanje stvari v nahrbtnik ni tuje, a sem po toliko dneh imela ta dan že vsega tega, da skrbim zase in za njo, že malce dovolj. Torej ... Šotor je še vedno stal, ob odprtju notranje zadrge pa je bil znotraj majhen bazenček. Vsekakor je bilo torej pametno, da sva zbežali v drug šotor. Ko sem moker šotor zložila in pospravila, je prispela Alice in odpravili smo se dolini naproti. V osnovi je 5. dan trekinga "najtežji", ker je potrebno premagati 1400 m višincev. A za nas je bil 6. dan vsekakor težji, saj smo rekli, da gremo čim dlje, da si skrajšamo pot zadnjega dne, ki je v smislu kilometrov precej dolg. Najprej smo morali sestopiti cca. 1100 m v dolino, nato kakšno uro hoditi po dokaj ravnem terenu, nato pa se je pot za 1300 m višincev postavila pokonci. Z Benom sva Telety pass - zadnji prelaz celotnega trekinga, dosegla ravno v času, ko so se na nebu na drugi strani prelaza (v smeri sestopa) prikazali grozni črni oblaki, ki skupaj z grmenjem in strelami niso izgledali preveč obetavni. In res - kakšne 10 min po začetku sestopanja so se pričele prve dežnje kaplje, pomešane z majhno točo. Vklopila sem turbo sestop. Nekje 800 m višincev navzdol, kjer sem se na momente skoraj valala po dreku, sem opravila v cca. 40 minutah. Na srečo so bili ob prihodu v dolino postavljeni šotori ene agencije vodenih tur, tako sem se lahko v res močnem nalivu zatekla v velik šotor - jedilnico. Ben je za mano priletel kakšne 20 min kasneje. V šotoru sem se preoblekla in pregledala, kaj vse od opreme je popolnoma premočeno. Dežna prevleka za nahrbtnik mi namreč ne pokrije celotnega nahrbtnika, saj imam nanj pripet šotor. K sreči so stvari v nahrbtniku ostale razmeroma suhe. Precej moker je bil le spodnji predal, kjer hranim spalno vrečo in drobnarije. Kompresijska vreča spalke je k sreči zadržala vodo. Po kakšni uri v tem šotoru se je dež počasi umiril. Vseskozi so najine misli švigale k Alice, saj sva vedela, da je pokasirala celotno dežno pošiljko. Ker se je dež umiril, so naju tudi potem lastniki tega kampa "odgnali" iz šotora. Postavila sva svoj šotor kakšne 300 m naprej. Skuhala sem si gobovo juho in vanjo pomakala noro dober kruh, ki sem ga kupila v Arshanu. Ravno po tem, ko sem pojedla, je Alice v solzah prikorakala v dolino. Popolnoma premočena nama je povedala, da je še pred prelazom (še preden je začel padati dež), ob prečkanju reke nerodno stopila na kamen, ta se je prevrnil in tako je v celoti pristala v vodi. Mokro je imela skoraj popolnoma vse. Bila je zela slabe volje, pri nama je le odložila eno spalno podlogo in šla nazaj proti agencijskim šotorom. Odložiti bi morala dve spalni podlogi - mojo in njeno, a je povedala, da je eno izgubila na poti. Torej - padla je v reko, izgubila spalno podlogo in preživela konkretno nevihtno pošiljko. Če sem se sama sebi smilila, kako moker je nahrbtnik in kako "dolgo" sem sestopala v dežju - no, Alice je bila vsekakor v hujši situaciji.
Morda se kdo na tem mestu sprašuje, zakaj nismo hodili skupaj, saj bi bilo bolj varno. Prve štiri dni sva z Benom na vsakem prelazu ali kje drugje vedno počakala Alice, saj okrog in okrog ni bilo nobenega človeka. Dejstvo je, da sva mnogo hitrejša od nje in res težko je ohranjati počasem tempo - meni se je zdelo, da gremo že tako ali tako počasi. Od petega dne dalje je bila pot precej bolj obljudena zaradi bližine popularnega jezera, zato smo se zmenili, da se dobimo na koncu dne. In res - ob poti navzgor in navzdol je bilo kar nekaj ljudi, zato sem bila ob prihodu v dolino nekoliko pomirjena, da tam zgoraj ni popolnoma sama. Poleg tega pa sem se ves čas opominjala, da moram malce gledati tudi nase. Če sem sposobna s potjo opraviti dve ure prej kot ona, potem nima smisla, da bi jo čakala na vrhu prelaza, saj bi tako v nevarnost zaradi neviht spravila tudi sebe. Vsekakor pa bi z Benom šla nazaj proti prelazu v iskanje, če se Alice ne bi prikazala do prihoda noči - tako kot sva jo šla iskat že prejšnji dan. Alice so v jurti posušili nekaj oblačil, jaz pa sem morala prespati na premočeni podlogi. K sreči sem imela dovolj plastičnih vrečk, da sem podlogo malce obložila. Ta tehnika se je obrestovala. Noč je minila en, dva, tri. Z Alice smo se zmenili, da naslednji dan štartamo enak čas, kot vsak dan - torej bujenje ob šestih in odhod ob osmih.
7. dan: 19 km
No, ob osmih zjutraj o Alice ni bilo ne duha ne sluha, niti ne nekaj do devetih. Nekako mi čakanje do skoraj devete ure ni bil problem, saj sem si želela čim bolj posušiti šotor, da ne bi 19 km, ki so nas čakali, nosila moker šotor. Zaradi ekspresnega tekaškega sestopa prejšnji dan je moja jutranja hoja bolj spominjala na šepanje - pošteno sem namreč čutila kolk. Glede na to, da pred tem nisem imela blazno hudih težav, mislim, da je bil kriv ravno ta ekspresen sestop, kjer sem s težkim nahrbtnikom fino nabijala ob tla, saj je bilo precej strmo. No, šotor se je že skoraj popolnoma posušil, ko sva se z Benom odločila, da zagrizeva v zadnji dan. Sporočila sva Alice, da odhajava - ona je namreč potrebovala še dodatne pol ure ... 19 km je bilo pretežno ravninskih oziroma navzdol. Kilometri še nikoli niso šli tako počasi, cilja sem se zares veselila. Sčasoma sva le prilezla do vasi Jeti-Oguz, ki je oznanjala konec 7-dnevnega čudovitega, deloma deževnega, predvsem pa tudi napornega trekinga v vseh pogledih. Spoznala sem, da le nisem v tako slabi kondiciji, kot sem mislila, saj en mesec v Indoneziji nisem kaj preveč migala.
V Jeti-Oguz vasici sva z Benom čakala Alice, da bi vsi skupaj odšli nazaj v Karakol. Privoščila sva si kosilo in po dveh urah čakanja dobila sporočilo, da je ona že na poti v Karakol. Namesto čistega veselja je to v meni povzročilo tudi malce jeze. :)
Objava tegala bloga je trajala kar nekaj časa. Malce zaradi lenobe v prvih dneh po trekingu, kasneje pa zaradi slabega počutja.
Po prihodu nazaj v mestece Karakol sem imela en dan počitka, tudi zato, da sem oprala vsa grozno umazana, smrdeča in premočena oblačila. Po dnevu počitka sem se z marshrutko odpravila na jug jezera Isik Kul. Tam sem dve noči preživela v Guesthouse-u, ki ga je vodila zares prijetna družina. Namen obiska juga jezera je poleg želje po malce plavanja bil predvsem festival, ki se je odvijal v neposredni bližini. The Birds of Prey festival se tu dogaja vsako leto in je posvečen orlom. Že od antičnih časov so lovci lovili mlade orle in jih odnesli domov, da bi jih vzgojili in učili za lov na živali. V preteklosti je ena ptica lahko z ujeto hrano podprla majhno naselje. Zato je bil orel zelo cenjen in so ga pogosto obravnavali kot člana družine. Ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo šolanja ptic, se imenujejo »Bürkütchü« in »Kushchu« ter se obravnavajo z velikim spoštovanjem. Na festivalu so nam tako prikazali lovljenje s pravimi orli. Prikazali so nam še tradicionalne plese ob glasbeni spremljavi, ki so še vedno velik del kirgiške kulture. Folklorna skupina Bokonbaevo vključuje najboljše glasbenike tega območja, ki pojejo in igrajo na komuz, kirgizistanski tristrunski inštrument, ooz komuz, majhno kovinsko harfo in druga tradicionalna glasbila. Festival je predvsem namenjen turistom, nekateri so se pripeljali celo iz Bishkeka samo z namenom obiskati ta festival. Čeprav je bil dan precej "turističen" (bilo ne res veliko turistov), je bilo vseeno fino videti skoraj vse popotnike, ki so trenutno v Kirgizji. Poleg tega sem videla mnogo znanih obrazov, ki sem jih že srečala kje na poti, odkar sem prišla sem.
Po dveh dneh ob jezeru je bil čas za odhod proti jugu države. Žal slaba cestna infrastruktura onemogoča vožjo v Osh iz lokacije, kjer je jezero, pa čeprav je to nekako že skoraj na sredini države. Morala sem iti nazaj v Bishkek na čisti sever, najti deljen taksi in se odpeljati 600 km na čisti jug. Osh se nahaja tik ob meji z Uzbekistanom.
V hostlu v Bishkeku so mi rekli, da naj grem na avtobusno postajo, kjer lahko dobim deljen taksi, čimprej. In res - ob 6.30 sem že tavala po avtobusni postaji in spraševala, kje lahko najdem deljen taxi za Osh. Javnega prevoza tja namreč ni. Po eni uri še vedno nisem našla nikogar, zato sem se odločila, da preverim še na drugi lokaciji, kjer naj bi se prav tako zbirali taxiji (to info sem dobila na spletu). In res - v prvem momentu, ko sem prispela tja, so me že vsi taksisti pošteno okupirali.
Na tem mestu lahko omenim, kako "čudni" so včasih tu ljudje (no, ne samo v Kirgizji, temveč na splošno v Aziji). Od zaposlenih v hostlu bi pričakovala, da mi dajo realne in točne informacije, kje lahko najdem taxi. A v teh državah je vedno tako - včasih imaš občutek, da še zase ne vedo točno, kje so. Ena prigoda iz vasice Jyrgalan (kjer je bil začetek obeh trekingov) je prav tako precej smešna. Z Alice sva spraševali, kje lahko kupiva kruh. Noben ni vedel. Spraševali sva tudi, kdaj se odprejo mini trgovince. Noben ni vedel. In to v vasici, ki je velika kot ena Latkova vas pri Preboldu. Pa ne ti men, da ne veš ...😂 Tu je pač tako, da se trgovince odprejo, ko se in kruh lahko dobiš, ko je na voljo. Nič ni po urniku. Izi lajf. :)
V avtomobilu sem se pridružila Kirgiški družini, ki je mojo 13 urno vožnjo naredila precej bolj zanimivo. Verjetno bi trajalo več kot 13 ur, če ne bi bili na splošno ljudje v tej državi noro hitri vozniki. Pot iz Bishkeka v Osh je bila zaradi dolžine naporna, vsekakor pa ne tako zelo naporna, kot vse vožnje, ki sem jih že preživela v Indiji. Cesta je bila v 99 % namreč asfaltirana, v avtomobilu sem imela razmeroma dovolj prostora za noge, poleg tega sem lahko naslonjalo sedeža nekoliko nagnila nazaj. Z družino smo naredili dve večji pavzi za hrano in kavo - a sem se sama skozi celotno vožnjo skoraj vsej hrani in pijači odpovedala, saj so se mi že začele težave v želodcu. Zelo težko je bilo sicer družini dopovedati, zakaj nočem jest, a sem se uspešno izognila vsemu. Pavzo smo naredili tudi za to, da je družina šla molit (tu so pretežno muslimani).
S prihodom v Osh sta moj želodec in splošno počutje šla samo še navzdol. Ne vem, če sem kje staknila kakšno zastrupitev s hrano, a zadnje dni se borim s slabim počutjem, drisko in bolečinami v trebuhu. Že tretji dan v Oshu ležim v hostlu in štejem, koliko dni bo šlo v "nič". Imela sem še kar nekaj zanimivih planov, ki se bodo zdaj morda malce spremenili, saj čas teče in 9. september, ko letim v Gruzijo, bo še prehitro tu. Upam, da bom lahko kmalu začela pisati o naslednjih dogodivščinah, tokrat pa en lep pozdrav z zgornjega nadstropja pograda v hostlu v centru Osha. Držte pesti zame, da se hitro pocajtam.👊
















































































Komentarji
Objavite komentar