12. Končno doma
... Ampak seveda ne prav zares doma.😉 25. julija sem po 4 različnih letalih in 29 urah potovanja v poznih večernih urah prispela v Kirgizijo. V glavnem mestu (Bishkek) vsekakor ni bilo občutka domačnosti, sem pa končno po enem mesecu Indonezije domačnost (hribe) začutila že tretji dan, ko sem se iz mesta odpravila proti podeželju. Prvi dan sem preživela v glavnem mestu, kjer je bilo izjemno vroče. Glavno mesto Bishkek je meni v splošnem nekoliko čudno oziroma nenavadno, saj gre za precej drugačno arhitekturo. Kirgizistan (=Kirgizija) je bil del Sovjetske zveze, v letu 1991 je postal neodvisna država. Vse zgradbe so torej sovjetskega videza - dolgočasne in puste, mnogokrat so me spomnile na dokumentarni film o Černobilu. Omenim lahko še to, da je v veliko hostlih v Bishkeku (in tudi Karakolu) ogromno rusov, ki so tu za daljše časovno obdobje, saj so odšli iz Rusije, ker niso želeli biti del vojne. Verjetno so izbrali Kirgizijo tudi zaradi jezika, saj ljudje tu govorijo tako kirgiščino, kot ruščino. V hostlih je to sicer, iskreno, malce moteče, saj bi si človek želel neke prisotnosti ostalih popotnikov, poleg tega pa je v hostlih tako veliko starejših ljudi. Seveda se najdejo tudi backpacker-ji, a se mi zdi, da vsekakor rusi prevladujejo (odvisno tudi glede na to, kater hostel izbereš in za kakšno ceno - cenejši imajo gotovo več rusov).
Torej, nekako sem s prihodom v državo prišla nazaj "domov" - v prave gore (in ne tropske vulkane), na svež zrak in v neskončno zeleno pokrajno, ki ji tu kar ni videti konca. Prišla sem tudi v deželo ljudi, ki so azijskega izgleda, ko odprejo usta, pa iz njih prihaja kirgiščina ali ruščina, kar je meni precej nenavadna kombinacija. Kirgizije sem se zares izjemno veselila, vedela pa sem tudi, da bo tu zopet popolnoma drugače v smislu kulture, ljudi, jezika, hrane ... Že s prehodom iz Indije v Indonezijo je bil velik preskok v smislu vseh teh stvari, s prihodom v Kirgizijo je bilo enako - ponoven velik preskok.
Te gorate države sem se še bolj začela veseliti, ko sva se z Alice, s katero sva se spozali v Indiji, zmenili, da se dobiva v Bishkeku in se skupaj odpravima na prve trekinge. Njen plan po Indiji je bil Mongolija, a si je zaradi visokih cen letalskih kart v ta del sveta premislila in se odločila, da se mi pridruži. O Kirgiziji prej ni veliko razmišljala, v resnici sem ji šele jaz v Indiji namignila, da je tudi tu zares izjemno lepo. Vsekakor bi verjetno na trekingu uživala tudi sama, ampak ker sem si zadala kar nekaj trekingov, na katerih si popolnoma odvisen sam od sebe (hrana iz nahrbtnika + gorilnik + šotor + voda iz rek ...), je bilo jasno, da bo v dvoje to veliko bolj prijetno. Predvsem pa seveda tudi varneje.
Z Alice sva se 26. julija dobili v glavnem mestu na kavi, naredili okviren plan (ki se je do začetka trekinga še petkrat spremenil) in se takoj naslednje jutro vsedli na 6 urni avtobus proti mestu Karakol. Obe sva želeli namreč čim prej zbežati iz mestnega okolja in pričeti s treking pustolovščinami. Karakol leži na vzhodu države in je v bližini velikega jezera Isik Kul. Jezero Isik Kul bom verjetno obiskala po dveh načrtovanih trekingih. Gre za drugo največje slano jezero na svetu za Kaspijskim morjem/jezerom in drugo največje gorsko jezero za jezerom Titicaca v Peruju.
V Karakolu sva noč prenočili v hostlu, takoj naslednji dan sva se usedli na 1,5 urni minibus v majhno vasico Jyrgalan. V Karakolu sva v gostlu pustili celo kar nekaj svojih stvari, ki jih na trekingih ne bova potrebovali.
V vasici Jyrgalan ni bilo prav nobenega občutka turizma, čeprav je na voljo kar nekaj guest house-ov, kjer lahko prenočiš pri domačinih. Razgledi so tu čudoviti, res gre za vasico sredi narave. Šele v letih 2016-2018 so tu začeli s turizmom, ko je USAID (U.S. Agency for International Development) fundiralo domačine, da so svoje hiše spremenili v nastavitve in se naučili nekaj o turizmu.
Z Alice sva se ob prihodu na hitro razgedali naokoli in se na blef odločili za Rahmat Guesthouse. V hiši naju je pričakala mlada punca in njen mlajši brat, ki sta naju zelo lepo sprejela in pokazala sobo, v kateri lahko prenočiva. Preostanek dneva sva izkoristili za igro s fantkom, sprehod po vasici, iskanje papirnate mape za treking, poskusno postavitev šotora in iskanje dodatnih klinov za šotor.
Prvi treking - Keskenkyia loop
4 dni, 3 noči / 53 km
Štart v vasici ponuja kar nekaj opcij za trekinge. Odločili sva se, da greva najprej na 4 dnevni treking z imenom Kaskenkyia loop, ki bo nekakšen uvod oziroma preizkus za drugi treking, ki bo več kot enkrat daljši in predvsem težji v smislu vertikalnega vzpona ter še več hrane v nahrbtniku. Keskenkyia loop je bil vsekakor dober preizkus predvsem zaradi zelo težkih nahrbtnikov. Poleg teže na hrbtu me je na začetku skrbela še moja trenutna fizična pripravljenost, saj sem bila en mesec v Indoneziji zelo malo fizično visoko aktivna. Za treking z vključenim divjim kampiranjem vsako noč, sva z Alice imeli skoraj vso opremo, manjkala sta nama le šotor in spalni podlogi. To dvoje sva si, kakor sem že namignila zgoraj, izposodili v Karakolu. Nažalost je imel najlažji šotor za izposojo še vedno 3 kg (2,95g). Spalni podlogi sva dobili tiste velike - penaste, ki se ne zložijo ravno na majhno površino. To dvoje je skupaj z nabrbtnikom, polnim hrane in zelo ekonomično izbranimi oblačili, tako skupaj zame naneslo krepko prek 15 kg - verjetno nekje 17 kg. Ko grem z nahrbtnikom na letalo, ima moj nahrbtnik ob check-inu običajno cca. 15 kg. Na ta način sem vedela, da je za treking vsekakor težji. Za nošenje šotora sem se javila jaz, ker se mi je zdelo, da sem vseeno verjetno malce bolj pripravljena oziroma imam v splošnem s pohodništvom in vsem več izkušenj. Mi je pa Alice pomagala z nošenjem moje spalne podloge. Jaz sem nosila tudi gorilnik in posodo za kuhanje. V vasi sva si sposodili (in kasneje celo kupili) dodatne kline za šotor, saj sva šele pri testni postavitvi šotora v guest housu ugotovili, da šotor nima dovolj klinov. Ob izposoji v agenciji v Karakolu pa sva bili preveč leni, da bi preverili. So nama pa sicer zagotovili, da je šotor brezhiben.
Za drugi treking bova morali imeti s seboj še več hrane, kar pomeni, da bo še težje. Trekinga sva se izredno veselili, hkrati pa je vsaka zase pred začetkom v sebi skrivala nekoliko živčnosti, če midve to zares zmoreva.
1. dan - 29. julij 2023
Po odličnem zajtrku v guest house-u sva štartali okrog osme ure zjutraj. Že sam štart je bil izredno čudovit in težko sem skrivala svoje navdušenje in veselje nad pokrajno, ki se je odpirala pred menoj. Že takoj na začetku sva srečali kar nekaj konjev, ki so bili v naslednjih dneh stalnica in ena izmed glavnih atrakcij trekinga. Začetek poti naju je ob reki vodil skozi izredno zelene travnike, polne krav, konjev in ovc. Razgledi levo, desno in naravnost so na moj obraz narisali širok nasmeh, ki je bil še posebej dobrodošel po nekaj turbolentnih dneh, ki so bili plod zaskrbljujočih zdravstvenih težav članice Markove družine. Jutro je bilo sončno in nebo skoraj brez oblačka naju je spremljal skozi ves dan. Namesto 10 km sva prvi dan oddelali 20 km, kar je pomenilo, da bi nama lahko, če bi šlo tako fino naprej, pot enostavno uspelo končati v celo treh dneh. Že prvi dan sva srečali kar nekaj nomadov v jurtah, kar je značilno na trekingih v Kirgiziji. Keskenkyia loop velja za nekoliko bolj zelen treking, ves čas si namreč v objemu širokih travnikov in zelenih vzpetin. Ta dan sva prečkali tudi prvi prelaz na višini okrog 3400 m. Ob koncu hoje sva si šotor postavili v bližini jurte, v kateri je bila družinica (oče, mama in sin). Zvečer je mama s sinom prišla v potok z vedri zajet vodo (midve sva bile čisto zraven potoka), kjer smo prvič tudi spregovorili. Vsekakor je podobnost ruščine in slovenščine/hrvaščine v ogromno pomoč, saj angleško ne govori noben. Niti malo. Fantku sva podarili Snickers, mami pa sem ponudila pomoč pri nošenju vedra, a je le to zavrnila. Z nasmeškom naju je nato povabila v jurto. Z Alice sva že prvi dan trekinga tako doživeli prvo izkušnjo z nomadi Kirgizistana. Gospa nama je ponudila čaj, postregli pa so nama tudi domač kruh in domačo malinovo marmelado ter med. Čeprav sva tik pred tem večerjali, se tega nisva prav nič branili. Malinova marmelada je bila res njam. Ob nastanku teme sva se vrnili do najinega šotora in padli v spanec prve noči.
2. dan - 30. julij 2023
Zbudili dva se v prekrasno jutro. Že takoj kmalu po najini budilki ob šesti uri zjutraj naju je pozdravilo sonce. Po zajtrku sva hitro pospravili šotor in vso prtljago, nato pa se odpravili drugemu dnevu trekinga naproti. Prav spomnim se, kako sva se pogovarjali, kako mirno je bilo to jutro in kako fino se zdi vse. Tudi vreme je bilo naravnost čudovito. A se je vse kmalu precej obrnilo na glavo. Vedeli sva, da bova morali po kakšne 3 km prečkati reko. A ta naj ne bi bila težava, saj je večinoma nizka in počasna. Na vseh zapisih nisva niti nikoli zasledili, da bi za prečkanje kdo potreboval pomoč. A ko sva dejansko prispeli do nje, sva videli, da ravno v času najinega prihoda ni ravno tako. Bila je vsekakor mnogo prehitra, preširoka in pregloboka za varno prečenje. Na drugi strani, kakšne 300 m stran od vode, je bila jurta, kar je pomenilo, da so tam ljudje. Kljub glasni reki sva pričeli malce kričati, da bi naju kdo opazil in s konjem prišel po naju. In res, kmalu je do naju s konjem prečkal reko starejši gospod in nama ponudil, da najprej na drugo stran nese nahrbtnike, nato pa še naju. Reka je bila sicer tudi za žival precej globoka, zato sva ob opazovanju prečkanja najinih nahrbtnikov samo stiskali pesti, da ne pristaneta v vodi. Škornji gospoda so bili kljub temu, da je sedel na konju, potopljeni v vodo, kar je pomenilo, da je bila v določenih delih visoka za skoraj dolžino nog konja. A do takrat to ni bila nobena težava, nahrbtniki so bili varno prinešeni na drugo stran. Kar je sledilo za tem je mnogo huje ... Še nikoli v življenju nisem doživela česa takšnega, a v trenutku, ko je gospod prišel nazaj do naju, da bi najprej ena od naju šla na konja, se je reka v praktično sekundi še bolj pohitrila in njen tok je postal še bolj močen. Kar naenkrat smo slišali glasne poke kamenja, ki so se začeli obračati med njenim hitrim drvenjem. V trenutku je vsem trem postalo jasno, da smo vsaj na tej lokaciji obtičali in da na drugo stran vsekakor na tem mestu ni bilo več možno priti. A to je bil še najmanjši problem. Ker seveda noben od nas ni niti pomislil, da lahko reka v sekundi postane tako mogočna, je gospod nahrbtnike odložil ne daleč stran od brežine. Ker je voda postajala čedalje hitrejša in večja, je bila tudi čedalje bližje najinih nahrbtnikov. Le nemočno sva opazovali situacijo in začeli dojemati, da se lahko zgodi, da nama odnese popolnoma vso opremo ... Gospod nama je povedal, da je na drugi strani v jurti še samo en človek, a da verjetno spi. Reka je bila izjemno glasna, a sva z Alice začeli zelo glasno kričati, da bi se zbudil in šel po najine nahrbtnike. Voda je bila bližje in bližje, iz jurte pa ni in ni bilo nikogar ... Jaz sem s kričanjem obupala, Alice je kričala naprej. Začela sem celo razmišljati, da bom, v kolikor bi najine nahrbtnike počasi že začela odnašati voda, skočila v grozno močen tok in šla za njimi. Ogledovala sem si teren in se spraševala, kako zelo neumno je to. To bi bila vsekakor res zelo nevarna poteza, ki bi se, po vsej verjetnosti, končala precej slabo. A takrat sem bila pripravljena storiti vse. Ob sebi namreč nisem imela ničesar. Brez oblačil in vse ostale opreme bi še že lahko preživela, čeprav bi s tem izgubila kar nekaj vrednosti, saj s seboj nosim nekaj drage opreme (npr. spalna vreča), a najbolj problematični so bili vsi dokumenti (vključno s pasušom), telefon in denar. Ne predstavljam si, da v državi, kot je ta, ostanem brez telefona, pasuša in denarja. Včasih moraš samo močno verjeti v čudeže, pa se zares zgodijo. Gospod na drugi strani reke se je namreč tik pred potencialno katastrofo za najino opremo pojavil izven jurte in šel do brežine ter tako rešil najino robo. Ker ni vedel, za kaj se gre, je sicer do brežine hodil kot na popoldanskem sprehodu s cigaretom v ustih. A mu je vseeno uspelo prispeti še pravi čas. Že dolgo nisem čutila takšne nervoze v moji glavi. Ob videnju, da so najini nahrbtniki po kakšne 15 min živčne vojne končno varni, pa je bilo olajšanje zares gromozansko. Čeprav smo vsi trije še vedno bili na drugi strani, se mi je oddahnilo. Vsi smo se usedli na konja in jahali v nasprotni strani toka. Kakšne 3 km je trajalo, da smo našli primerno lokacijo za prečkanje. Seveda smo morali te 3 km potem oddelati še nazaj. Trije ljudje na enem konju pomenijo precej nelagodno jahanje, zato sem se na drugi strani konju odpovedala in celotno pot tekla ali hitro hodila. Zaradi te dogodivščine sva izgubili debeli dve uri, poleg tega sva od vsega bili precej mentalno in fizično utrujeni. Tako sva se počasi začeli zavedati, da bo lokacija nočitve ta dan verjetno precej bližje od načrtovanega. Zaradi težav z reko sva na koncu naredili namreč dodatnih cca. 7 km (na konju, v tekaškem koraku ali s hitro hojo).
Vedeli sva, da se v splošnem nomadom, ki ti pomagajo prečkati reko, da nekaj denarja. Ker nisva vedeli koliko, sva mu dali skupaj 800 somov, kar je cca. 8 eur. Kasneje sva izvedeli, da je bilo to vsekakor čisto preveč. Običajno se jim da 100 somov, ker pa je bil gospod res zelo dolgo časa z nama in nama rešil rit, bi mu lahko dali recimo 200 somov. Lesson learned.😁 A brez njega bi ta dan obtičali, saj reke definitivno ne bi morali prečkati sami.
Poslovili sva se od dveh gospodov in pot nadaljevali naprej. Kot da celotna dogodivščina z reko ni bila dovolj, so se na nebu zelo kmalu pojavili še sumljivi nevihtni oblaki. Kakšne 300 m višincev višje sva prišli na širok travnik, kjer je bila druga jurta. Do takrat še vedno ni bilo dežja, je pa vse kazalo na to, da bo kmalu prišel. Odločili sva se, da bo to najin konec dneva, kar se je na koncu izkazalo za fino potezo, saj je res začelo deževati, poleg tega sva v bližnji jurti spoznali čudovite ljudi, ki so konec najinega napornega dne naredili izjemno zanimivega. Povabili so naju na večerjo in čaj. Igrali smo tudi karte, Alice se je celo borila v igri šaha. Sporazumevali smo se s pomočjo moje slovenščine oziroma hrvaščine, ki si deli nekaj besed z ruščino in Google prevajalnikom. K sreči sva si z Alice naložili slovar, saj v vseh štirih dneh trekinga nisva imeli mobilnega signala. Za večerjo je bila velika skleda makaronov in krompirja, kuhanega skupaj z mesom ovce. K sreči je bil na voljo tudi kruh (nek njihov ocvrt kruh), ki je bil zelo dober. Testenin z mesom se namreč jaz nisem lotila. Čeprav sem že zdavnaj na potovanju začela uživati nekaj malega mlečnih izdelkov, kadar res ne najdem nobene veganske alternative (v Kirgiziji je to še posebej izjemno težko), si uživanja mesa vsekakor ne predstavljam. Po prijetnem večeru sva se vrnili v šotor in zaspali.
3. dan - 31. julij 2023
Če bi želeli treking opraviti v treh dneh, kar bi sicer bilo fino, saj bi "prišparali" en dan, bi morali ta dan opraviti s 27 km poti. Malce sva se spogledovali s tem, a sem sama pri sebi vedela, da nama ne bo uspelo, še posebej zato, ker naju je čakalo nekaj vzpona, štartali pa sva šele nekaj čez osem zjutraj. Zaradi precej mrzlega jutra (bili sva na nekje 3000 m) sva zajtrkovali kar v šotoru. Po zajtrku sva sušili šotor, medtem pa se malce "umili" v bližnjem potoku. Za štart naju je čakal vzpon proti drugemu prelazu na višini cca. 3300 m. Čeprav sva čutili težo nahrbtnikov in utrujenost prejšnjih dni, so naju razgledi držali visoko nasmejane. Na vrhu prelaza in na drugi strani ob hoji navzdol so naju pričakale številne vrtače, šli sva tudi mimo dveh, ki sta bili polni vode in sta ustvarili še bolj čudovit razgled. Vmes sva celo malce zgrešili pot. Na tem mestu lahko omenim, da brez aplikacije Maps.me na telefonu, kjer je vnešena pot tega trekinga, vsekakor ne bi našli vsaj 80 % poti. Na celotnem trekingu je bilo namreč mnogo stezic, ki jih uporabljajo nomadi, včasih je bila pot, po kateri sva morali midve, še najmanj vidna in očitna. Za ta dan sva se dogovorili, da bova kampirali v bližini ponovnega prečkanja reke. Po dolgi poti navzdol in ravninskih 3 km sva prispeli v bližino najine lokacije za nočitev. Tokrat naju je k sreči za prečenje reke pričakal most. Ugotovili sva, da imava problem z vodo. Tudi jurte v bližini so se v tem času borile s tem problemom, saj je bila reka izjemno umazana zaradi dežja. V potoku v neposredni bližini, kjer sva postavili šotor, je bila voda bolj čista, a vsekakor onesnažena s številnimi konjskimi in kravjimi kakci. Ta potok sva tako uporabili samo za umivanje, nekje 1,5 l čiste vode pa sva si uspeli izboriti v eni izmed jurt. Ker je bil ta del že precej blizu civilizacije in ker so te jurte imele dostop z jeepom, nisva imeli preveč slabe vesti, da sva jih prosili za vodo. Preostanek poznega popoldneva sva preživeli v družbi konjev (kot skoraj vsak dan), za večerjo sva že tretji večer jedli testenine s kečapom. Ob nastanku teme sva ze skobacali v šotor, videli pa sva, da se proti nama približujejo grozni oblaki. Dan pred tem je prav tako deževalo, a so se oblaki kasneje izkazali za mile in je padlo lennekaj kapelj, to noč pa je bilo povsem drugače. V šotoru sva doživeli grozno bliskanje, grmenje in deževje. Bila sem dokaj pomirjena, saj sva bili v bližini jurte, če bi se karkoli zgodilo s šotorom. Po drugi strani je bilo fino, da sva šotor izpostavili močnem deževju, da dva videli, da drži. Ker sva bili zelo zmatrani, sva obe kljub glasni nevihti nekako uspeli zaspati. Je bila pa vsekakor nevihta v šotoru precej strašna. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj bi me bilo v takšnih gorah strah hoditi v solo verziji.
4. dan - 1. avgust 2023
Po burni nevihtni noči sva ze zbudili v popolnoma jasno, modro nebo. Čakalo naju je samo slabe 10 km in nekaj malega vzpona. Okrog osme ure sva pričeli s hojo. Alice je v vseh teh dneh pridelala kar nekaj žuljev, mene je malce bolel kolk, tako da sva si hojo vzeli precej v izi, saj sva vedeli, da imava veliko časa za samo 10 km. Na poti sva šli še mimo ene jurte, kjer so naju zopet povabili k sebi. Postregli so nama z zajtrkom (nisva sicer pojedli veliko, ker sva pred tem že zajtrkovali), sama sem poskusila samo nekaj njihovega kruha, predvsem zato, da izkažem hvaležnost. Želeli so sicer, da poskusim vso suho meso na mizi in ko sem jim povedala, da ne jem mesa, so bili precej začudeni (to je tukaj precej čudno, saj njihova prehrana visoko bazira na mesu). Tako tukaj, kot že prejšnji večer, so nama ponudili tudi njihovo tradicionalno pijačo - fermetirano konjsko mleko. Se sliši mamljivo, ane?😂😂 Fuj. Izključno zaradi "bontona" sem obakrat naredila čisto miniaturen požirek. Verjamem, da večina turistov ne zmore dokončati celotne skodelice, tako da se nisem preveč sekirala, ker sem pustila praktično celotno pijačo. Okus je zares kisel in čuden. Kot prvo mi je že samo dejstvo, da gre za mleko konja, precej ojoj, še posebno, ker sem bila doma pretežno rastlinojede sorte in mi je že tako težko z vsemi mlečnimi izdelki, ki jih tu uživam. Kljub vsemu je bilo doživetje pri tej družini izjemno prijetno, še posebej zaradi prikupne majhne deklice. Kar ni in ni želela iz najinih rok.
Okrog enajstih dopoldne sva prispeli nazaj v vasico Jyrgalan, kjer sva pričeli najino pot. Privoščili sva si kokakolo v eni izmed trgovinc (v vasici lahko kupiš le osnovna živila, ponudba pa je zelo majhna) ter se vrnili nazaj v guest house, kjer sva bili že prvi dan. V guest house-u sva pustili tudi vso hrano za drugi treking, ki sva jo kupili že v Karakolu.
Treking je bil vsekakor dober preizkus, dal pa nama je vedeti, da bo drugi treking precejšen zalogaj. Alice ima kar nekaj žuljev, mene malce boli kolk, nahrbtniki bodo še težji, treking pa z več vzpona in mnogo daljši.
Preostanek dneva sva izkoristili za počitek. Tudi naslednji dan (danes, ko objavljam blog), imava dan na off. Jutri pa štartava z drugim trekingom - Ak Suu traverse, ki naju bo vodil v tudi precej bolj kamnite gore. Keskenkyia loop je bil namreč precej travnat, tako da bo med obema trekingoma velik kontrast. Na Ak Suu traverse trekingu bova prečkali celotno Ak Suu regijo, šli bova tudi mimo izjemno popularnega jezera Ala-Kul. Po nekje 7 dneh bi korali treking končati v drugi vasici, zahodneje od Jyrgalana.



























































Komentarji
Objavite komentar