11. Selamat tinggal🇮🇩
Indoneziji maham v slovo - selamat tinggal (adijo)! Sedim na letališču in ob pogledu na dežnje kaplje, ki so danes zavzele Jakarto, razmišljam o svojih naslednjih dogodivščinah. Morda z dežnimi kapljami Indonezija joka za menoj😂, jaz pa sem v resnici že precej neučakana, da jo zapustim. 25. 7. mi tako ali tako poteče viza, tako da sem tu s turistično vizo preživela maksimalno časa (da se jo sicer tudi podaljšati). Čaka me 29 urno potovanje iz Indonezije v Kirgizijo, ki bo, verjetno, precej naporno. V Kirgizijo bom, če bo šlo vse po sreči, prispela jutri, 25. 7. 2023, v zelo poznih večernih urah (po mojem času).
Moja pot do Kirgizistana do zelo dolga, saj iz Indonezije ni bilo nobenih udobnih letalskih povezav, še posebej, če si človek želi plačati čim nižjo ceno. Zamenjati bom morala kar štiri različna letala: Jakarta (Indonezija) - Kuala Lumpur (Malezija) - Kochi (Indija) - Abu Dhabi (UAE) - Bishkek (Kirgizija). K sreči že imam vizo za Indijo, saj sem kupila enoletno in sem tako lahko izbrala let s prestopom v Kochi-ju.
Letim torej v glavno mesto Bishkek. Tam se bova dobili z Irko Alice, s katero sva se spoznali v Indiji in bili skupaj na tripu v dolini Zanskar. Planirava, da se skupaj odpravima na en daljši treking. Tega se res veselim, saj je super punca in vesela bom njene družbe. Že v Indiji sva se nekaj pogovarjali (bolj hecali), da bi morda lahko tudi ona prišla v Kirgizijo, nisem pa zares verjela, da se bo to dejansko zgodilo.
Gorski zrak in visoki hribi, I'm ready!!!⛰️🙌😍
Zadnji dnevi na Javi
Po otoku Karimunjawa sem, kakor sem zapisala že v prejšnjem blogu, šla v mesto Bandung. Mesto je bilo v resnici še kar prijetno, v neposredni bližini pa lahko uideš mestnemu vrvežu - v naravo. Zaradi tega sem se odločila, da tam celo podaljšam en dan in skrajšam čas v Jakarti (za tole ploskam sama sebi, saj je Bandung resnično veliko bolj prijeten v primerjavi z Jakarto). V Bandung sem z nočnim avtobusom prispela okrog 2.30 zjutraj. S taksi skuterjem sem šla do hostla, kjer sem se že prej dogovorila, da lahko do check-ina počakam v skupnih prostorih. A ko sem se to dogovarjala, sem javila, da pridem okrog 4 zjutraj, a smo bili z avtobusom precej zgodnji. Na mojo srečo mi je receptor hostla dovolil, da grem kar v sobo, saj je bila postelja fraj. Jackpot! Poleg tega mi niti ni bilo potrebno plačati te noči. Bila sem zares ubita, a hvaležna, da sem lahko v resnici še dober del noči prespala. Naslednje jutro sem spanec potegnila do desetih, potem pa sem se odpravila v plezalni center. Za 6 eur sem kupila vstopnico, si izposodila celotno opremo in celo dobila belayerja, če sem želela plezati na top rope (vpenjanje v tem centru ni dovoljeno, ker zaposleni nimajo certifikata). Noro fino je pasalo po tako dolgem času držati oprimke, moja forma je pa .... Hja, pač, no, takšna, kakršna se spodobi po 3 mesecih skoraj brez plezanja. A vseeno so mi bile začetne smerce izredno (pre)lahke, tako da čisti začetnik še nisem.😂 Nekje do 5c je na bolderjih kar šlo, na top rope sem splezala celo dve 6a, a sta bili res zelo lahki (jaz bi rekla 5b).
Naslednje dva dni sem čas namenila naravi. Ker sem vedela, da bom v Jakarti vsaj še dvakrat šla v plezalni center, sem se odločila, da izkoristim bližino narave, ker bom kasneje večino časa notri. Prvi dan sem šla na 21 km pohod. Del poti (5 km) me je vodil po enem parku polnem turistov, preostalih 16 km pa sem hodila sama. Bilo je zares fino in vesela sem bila, da kljub pomanjkanju nekih ekstra aktivnosti od prihoda v Indonezijo dalje, pohod ni bil preveč težek za moje telo. Tudi v klanec sem ga lahko fino "žgala".😅
Tudi naslednji dan sem šla v naravo, sicer bolj le na nek sprehod po gozdu, kot na pravi pohod. Obiskala sem še "floating market", kjer gre za neko mini jezero, na katerem je veliko ladjic, ki ponujajo hrano. Kupiti sem morala žetone, potem pa z njimi plačevati izbrano hrano. Kupila sem seveda lokalne dobrote - ocvrt tempeh, tofu Gejrot in ocvrte banane s palminim sladkorjem. Vsekakor food heaven (pustimo dejstvo, da cvrtje ni ravno zdrava izbira).😅 V Indoneziji sem se zares zelo najedla tempeha, ki je doma precej drag, tu pa ga lahko kupiš dobesedno za drobiž. Poleg tofuja velja kot tradicionalna hrana in oba lahko najdeš povsod.
Iz Bandunga sem v Jakarto šla z mini busem. Takoj ob prihodu v Indonezijsko velemesto sem vedela, da tu kaj veliko ni za počet, saj mesto samo po sebi ni zares nič posebnega. Tu se lahko boriš le z zares gostim prometom, ogromno smoga v zraku in vročimi temperaturami. En dan in pol sem namenila (neuspešnemu) iskanju Xiaomi popravila telefona. Nikoli še nisem omenila, a še ko sem bila v Indiji, sem šla lulat v naravi, telefon sem imela v pasni torbici. Ta je bila odprta in ko sem vstala, mi je telefon padel direktno na tla, na kamenje. Žal mi je precej počilo steklo kamere telefona. Fotografije so še vseeno relativno ok, se pa vidijo bele lise. Poleg tega slabo dela tudi izostritev ob slikanju od blizu. Res smola. Telefon sem namreč kupila tik pred potovanjem, še posebej zaradi želje po boljši kameri, tako da je popolnoma nov. Plan je torej bil, da v Jakarti torej poiščem servis. Nisem ni mislila, a dejansko nikjer niso imeli rezervnega dela, na uradnem Xiaomi servisu pa popravljajo samo telefone, kupljene v Indoneziji. Upam, da bodo fotke iz Kirgizije s čim manj belimi lisami.🥹
V Jakarti sem po tem, ko sem obupala nad iskanjem servisa, dva dni preživela v dveh različnih plezalnih centrih. Cena je bila tu precej bolj zasoljena (v enem centru sem plačala celo toliko, kot bi plačala v Klajmberju ali katerem drugem centeu v Sloveniji). Razlog tiči v tem, da so tudi sicer ostale cene nekoliko višje, saj je tudi standard v glavnem mestu višji kot drugod na Javi. Je bilo pa vsekakor vredno denarja, saj sem se fino razmigala, poskrbela za precejšen musklfibr, predvsem pa so mi tako hitreje minili dnevi.
Po Jakarti sem se premikala z javnim prevozom. Ta deluje tako, da vsaka vožnja, ne glede na to, kako dolga je, stane 21 centov. Tako sem za tri dni premikanja gor in dol po celem mestu vse skupaj zapravila približno 1,5 eur. To je bilo res poceni. Poleg tega mi je celo kartico, na katero nalagaš denar, prodajalec v trgovini kar podaril. To je bil še en dokaz, kako prijazni so Indonezijci. Sem pa v mestu doživela ogromno nasmehov in pozdravov lokalnega prebivalstva. Kljub temu, da gre za glavno mesto, se tu ne zadržuje veliko turistov in so presenečeni, ko koga vidijo. Še posebno sem to doživela zato, ker sem kljub uporabi javnega prevoza, veliko tudi prehodila (tudi po odročnih ulicah).



















Komentarji
Objavite komentar