9. Po dežju vedno posije sonce

... In prav zares je tako. Tale stavek iz naslova zapisa mi je prijateljica Maruša izrekla ob pogovoru nekaj dni nazaj in danes lahko potrdim, da drži kot pribito. Zares je po dežju posijalo sonce - predvsem v mojem počutju, kot dejansko na nebu.🙂

Nad Balijem sem bila, kakor že malce nakazano v prejšnjem blogu, precej razočarana. Po Indiji je bil Bali kar velika sprememba, saj je v smislu turizma izredno razvit in na momente sem se počutila, kot da sem nekje v Evropi. Vse je bilo enostavno - trgovine so bile dobro založene z "normalno" hrano, bankomat je bil na vsakem koraku, restavracij z našo zahodno hrano res nešteto ... Iskreno je povsem pasalo pojesti nekaj dobre veganske hrane in piti odlično kavo, a v Indonezijo nisem prišla po to. Namesto lepih plaž in uživanja sem doživela grozno turistično lokacijo brez prave duše Indonezije. Bali je v večini, če vprašate mene, otok za brezdelje, luksuz in nakupovanje. Vsaj tako je postalo v zadnjem času in tako sem ga začutila jaz. Seveda ima vsak svoje mnenje (in prav je tako). Vse lepe fotke na spletu se mi skoraj da zdijo kot ena velika debela laž. Če je že kdo kdaj videl fotografije lepih riževih teras in gugalnic - ja, terase z gugalnicami so lepe, predvsem pa izjemno turistične in "umetne". Je pa res, da se baje na severu Balija skriva malce manj turizma, a sem se odločila, da severu ne bom dala priložnosti.

Po petih precej bednih dneh, ki so bili v zadnjih dneh začinjeni še z obilico dežja, sem zbežala na Javo in si znova dokazala, da precej bolj uživam v nekoliko bolj "divjem" svetu. Na primer tudi mesto Ubud, ki velja kot super mesto na Baliju, ki ga je vredno obiskati, me je razočaralo. Ko sem prišla pred Monkey forest, ki je dejansko park z ogromno opicami in zato velika atrakcija, sem se samo obrnila in šla stran. Nekako sem si želela obiskati park, ampak število avstralcev, nemcev, francozev in ostalih turistov, za katerimi bi se morala postaviti v dolgo vrsto za nakup vstopnice, me je totalno odbilo. Tudi v preostanku mesta nisem videla neke lepote. Veliko bolje bi bilo, da bi še tisti lep dan izkoristila za plažo in morje, saj se je četrti dan na Baliju vreme izredno poslabšalo. V tem koncu sveta je trenutno sušno obdobje in nobenemu ni bilo nič jasno, od kod je kar naenkrat prišlo toliko dežja (po mojem odhodu so se dejansko pričele še poplave). V eno je ulivalo celotna dva dni in pol. Nažalost sem si še pred poslabšanjem vremena kupila ferry (hitri čoln) na otok Nusa Lembogan, ki leži ob Baliju, a je tudi precej turističen. Tam sem imela plan za snorkljanje, poceni masažo in kakšne vodene ure joge. Ker sem ferry že bookirala, sem vseeno šla, čeprav vremenska napoved ni bila obetavna. In res, ko sem prispela na otok okrog desete ure zjutraj je do večera ulivalo na polno. Kaj naj človek počne na majhnem otoku s toliko dežja, ne vem ... Že res, da se lahko kopaš v morju, ker si tako ali tako moker, ampak vreme je bilo res grozno, poleg tega so bile vse poti in ceste poplavljene. Tako sem takoj naslednji dan ob sedmi uri zjutraj šla ponovno na čoln in se vrnila na Bali ter šla direktno na avtobus proti Javi. Denar za ferry sem tako dobesedno vrgla čez okno.

27. junija zjutraj sem začela z odkrivanjem Balija, 2. julija sem že sedela na avtobusu proti Javi, ki je v prvi fazi tako ali tako bila destinacija, kjer sem si želela preživeti največji delež časa v Indoneziji. 

Prvič v življenju sem na letališču doživela, da me je nekdo pričakal z napisom. Taksi sem namreč preko Bookinga rezervirala že prej, ker sem prispela v poznih večernih urah in sem vedela, da bom za prepiranje za ceno s taksisti preveč utrujena.

Na Baliju sem se utapljala v sočnosti in dobrem okusu vsega tropskega sadja. 

Plaža v Cangguju.

Moja "lepa" porjavelost.

O ja - to je pa v Indoneziji nekaj najboljšega. Svež kokos z veliko kokosove vode, potem pa lahko poješ še odlično "meso" kokosa, kadar zraven dobiš še žlico.

Za tole papajo sem odštela cca. 70 centov.

Veganska restavracija. Za glavno jed, kavo s kokosovim mlekom in veganski cheesecake sem odštela cca. 10 eur. To je sicer v smislu vsakodnevnih stroškov na mojem potovanju precej drago. A bilo je zares noro dobro. Bali je tudi v osnovi sicer precej drag.

Tevike so lajf! 

Hiška med sprehodom po 'Campuhan Ridge Walk'.

Campuhan Ridge Walk. Opevan je kot "must do" v Ubudu, če vprašaš mene, je kar nekaj. Vsekakor kul za sprehod, saj ni nobenega prometa, a ni nič posebnega.


Tale fotka v resnici skriva dejstvo, da je bilo tu res ogromno ljudi.

Riževa polja.

Če bi vedela, kako se bom počutila na Baliju in kako zelo bom uživala na Javi že v samo prvih dveh dneh, mi ne bi niti na kraj pameti prišlo, da bi sploh v prvi fazi šla tja. Ampak tako je pač naneslo - sem pa vsaj na Baliju jedla odlično hrano z mnogo veganskimi opcijami. Morala sem videti in spoznati, da res nisem za neke Instagramabilne destinacije, ki na fotkah izgledajo res super, v živo pa, hja ... Druga zgodba.

Na avtobusu proti Javi sem srečala Silvana, s katerim sem se spoznala v hostlu na Baliju, prav tako sva imela bookiran isti hostl na čistem vzhodu Jave, kamor pripelje trajekt (mesto Banjuwangi). Mesto samo po sebi ni kaj ekstra, v resnici tu ni kaj veliko za počet, poleg tega je prvi dan ob prihodu na Javo še močno ulivalo. Se je pa ob prihodu vse precej spremenilo (predvsem ljudje in odsotnost turistov) in v trenutku sem začutila, da se je moje "pravo" odkrivanje delčka Indonezije šele pričelo.

Avtobusi v Indoneziji so še slabše kot v Indiji - še manj prostora za moje dolge noge. Na tem avtobusu je bilo praktično nemogoče, da bi sedela naravnost. So pa Indonezijci tudi v splošnem še precej manjše rasti, kot Indijci.

Misija iskanja neke normalne hrane v mestu Banjuwagi ob prihodu na Javo je izgledala tako, da sem po dežju pol ure tavala sem in tja. A se je splačalo. Tole je jed Gado Gado - gre za neke vrste toplo solato, preko nje pa odlična arašidova omaka. Zraven še riž in okrogli "krekerji". Tile na desni strani so rakovi, tako da teh se nisem lotila.

Banjuwangi je hkrati baza za odhod na prvi vulkan, ki sem ga imela v planu - vulkan Ijen, ki leži na cca. 2500 m nadmorske višine in je še vedno aktiven. V Banjuwangi mestu sem za 20 eur (prevoz + vodenje + izposoja maske + vstopnina) bookirala vodeno turo, saj je do začetka vzpona na krater več kot uro vožje, poleg tega je potrebno pot začeti okrog druge ure zjutraj, saj se običajno gre tja na sončni vzhod. Vodene ture sicer niso "moja" stvar, a tukaj zaradi moje solo edicije ni šlo drugače. S Silvanom bi se sicer lahko zmenila, da rentava skuter do vznožja, a je cel dan in celo noč deževalo, tako da vožnja ne bi bila prijetna. Takoj naslednje jutro oziroma ponoči po prihodu na Javo, naju je s Silvanom ob 2:15 pobral avto, v katerem so bili še drugi turisti. Okrog pol štirih zjutraj smo v temi, oboroženi z maskami, toplimi oblačili, naglavno svetilko in dežno palerino, pričeli vzpon. Ves čas smo hodili v spremstvu dežnih kapelj, prav tako je bilo precej megle. Ves čas hoje sem bila tako malo mešanih občutkov, saj sem dežja imela že zares, ZARES dovolj. Tako dovolj, da sem v dneh prej imela kar malce krize in si želela, da bi bila doma. Dejstvo, da bom morda na kraterju vulkana stala v popolni megli pa je bilo še slabše. In res - ko smo prišli na vrh, je bila okrog in okrog čista megla, tako da nismo videli ničesar. AMPAK - ne za dolgo.😉 Sončni vzhod je sicer res zakrila megla, a na našo srečo so se oblaki začeli precej hitro razkajevati in kmalu smo bili priča norim razgledom, ki so moje počutje dvignili v sekundi. Nevem kako je to mogoče, a samo en moment je bil potreben, da se je zopet vrnila "prava" Polona, polna želja po odkrivanju in raziskovanju. 

Vulkan Ijen je dom najbolj kislega jezera na svetu. V sredini kraterja je namreč modro zeleno jezero, ki s svojo barvo kar kliče po skoku vanj, a je jezero zelo kislo, pH nekje od 0-3. Kmalu je na nas posijalo tudi sonce in po vseh dneh jeze in razočaranja na Baliju sem postala res močno dobre volje. Tura na vulkan Ijen je odprla vse nadaljnje fajn dni, ki so bili iz dneva v dan boljši. Kljub temu, da je nočni pohod na Ijen zelo popularna stvar in je bilo veliko ljudi, me to v resnici ni preveč motilo. Na vulkane namreč ogromno ljudi pride direktno iz Balija, potem pa se tja nazaj tudi vrne. 

Naša ekipa.

Nekje na poti navzgor.

Sončni vzhod.😅

Počasi se je nebo začelo spreminjati ...



Naš vodič Asir: "Look, we can see a lake!"

"A bo al ne bo?"

Še vedno megla ...

Voila!!!😍



Veseljeeeeeeeeee.

Juhuuuuuu.

Žveplovo rudo. V kraterju vulkana domačini še danes zaradi "dobrega" plačila z lastnimi rokami izkopavajo žveplovo rudo in s tem zaradi strupenih plinov močno krajšajo dobo svojega življenja.

Še ena skupinska.

Happy Polona.


Delavci imajo res težko delo - večkrat na dan poleg že tako nevarnega okolja na hrbtu nosijo res zdravju škodljive teže žvepla. 

Delavec. Tele košare z žveplovo rudo so zeloooooo težke.

Moje veselje ob prihodu nazaj v dolino je bilo zares visoko, kljub temu, da se je poznalo, da sem spala le dobre tri ure. V vsem tem času sem spoznala tudi en nemški par, s katerim smo se zmenili, da skupaj nadaljujemo turo v lastni organizaciji še na vulkan Bromo. Ob prihodu nazaj v Banjuwangi okrog 10 ure zjutraj mi je preostala še ena ura do prevoza proti vulkanu Bromo. Ob enajstih nas je šofer pobral pred hostlom. 

Že prvi dan na Javi sem hitro ugotovila, da je tu s hrano kar malce bolj zakomplicirano. Na Javi jedo ogromno mesa in na vsakem koraku prodajajo neke jedi z mesom. V restavracijah oziroma v Warung (njihove lokalne "restavracije" oziroma bolj kioski) težko najdeš vegi opcije, a se z nekaj truda in sivih las nekako da. Za zajtrk so zelo običajni pečeni nudli z zelenjavo in jajco (ali mesom), kar je meni za prvi obrok dneva precej nenavadno. V vseh dneh na Javi sem se nekako uspela naučiti, kaj je vegetarijansko in kaj ne, a se še vedno učim vsak dan. Edina sreča je ta, da sta tofu in tempeh tukaj lokalna hrana, tako da lahko vedno naročiš tudi to. Tudi v Indoneziji sem pogruntala, da je realno ceneje, če obroke jem zunaj, kot pa da si karkoli kupujem v trgovini, tako ali tako pa niti nimajo normalnega kruha, tako da se je z vstopom na Javo zopet začelo pogrešanje dobrega, normalnega kruha. V trgovinah tu na Javi v resnici niti v splošnem ne moreš najti neke normalne hrane - v večini prodajajo samo slane in sladke prigrizke in nešteto vrst nekih mlečnih/jogurtovih napitkov, ki imajo ogromno sladkorja ter niti ne izgledajo kaj privlačno. 

Po dolgi vožnji (promet tu je zares gost in tako kot v Indiji precej kaotičen, edino pipkajo malce manj) smo prispeli v Cemorolawang. Gre za majhno vasico na 2227 m nadmorske višine in velja kot ena izmed baz za vzpon na vulkan Bromo. Sem smo po dolgih 9 urah vožnje (za 248 km) prispeli v poznih večernih urah in misel na to, da se le čez nekaj ur podamo še na sončni vzhod s pogledom na Bromo, nam ni kaj dišala. Vsi štirje smo se odločili, da prespimo, naslednji dan izkoristimo za dnevni pohod na razgledno točko in na krater vulkana, zopet prespimo, potem pa v drugi noči vstanemo zgodaj. To je bila zares fina odločitev. Zjutraj smo se odpravili na cca. 10 km pohod na točko, kjer v osnovi čakaš sončni vzhod (King Kong hill) in kjer imaš razgled na več vzpetin, vključno z vulkanom Bromo. Bilo je precej megleno, tako da videli nismo nič, upali pa smo, da bo bolje naslednje jutro. Ob povratku v dolino smo se odločili, da se povzpnemo še na sam krater vulkana Bromo kar ta dan. Naslednje jutro smo si namreč uredili naslednji prevoz do slapu Tumpak Sewu in končne destinacije (mesto Malang) že ob 8 uri zjutraj, ker je vožnja precej dolga. Bomba! Kira zakon odločitev! Na kraterju smo bili skoraj da sami, kar je v dopoldanskih urah popolnoma nemogoče. In ne le to, da v dopoldanskih urah nisi ravno sam - ljudi je RES veliko, saj se v večini odpravijo na sončni vzhod, potem pa direktno še na krater.

Pot do kraterja smo ubrali malce po češko. V osnovi moraš plačati vstopnino, a obstaja "skriven" prehod, kjer hodijo domačini, tako da smo poskusili na ta način. In je uspelo. Do vulkana je bila sama mivka oziroma v resnici gre za pepel. Na kraterju pa ... Kakšen ambient! Noro! 















Malce manj nor je bil le vonj in občutek, ko me je enkrat zajel dim iz vulkana. Močno so me zapekle oči, peklo je tudi v nosu in izjemno je smrdelo po gnilih jajcih. Ampak k sreči se je ta oblak hitro prestavil in nam pustil, da smo na kraterju preživeli nekaj časa, dokler se ni začelo muditi, da nas ne ujame tema (tu je tema že ob šestih popoldne). Res waw! Preostanek popoldneva oziroma večera smo izkoristili za večerjo v enem izmed Warung-ov. Sama sem splanirala še delček nadaljnje poti in bookirala še nekaj transporta ter hostlov. Kmalu sem šla spat, saj smo naslednje jutro šli na sončni vzhod. 

Budilka je zvonila okrog 2.30. Načeloma smo vedeli, da imamo ob takšni uri štarta hoje več kot dovolj časa, a smo se želeli izogniti kaosu, saj gre na sončni vzhod zares veliko ljudi. Zaradi zgodnje ure smo tako hodili v tišini in miru. Vzhod je bil lep in zanimiv, ni bil pa spektakularen, saj so nam nagajali oblaki. Škoda.

Sončni vzhod smo pričakali na hribu King Kong Hill. Do sem je bilo od naše nastanitve nekje 5 km (10 km v obe smeri)  in cca. 350 m vzpona.


Dim prihaja iz vulkana Bromo.

Če je malce smešno, da v Indoneziji s seboj tovorim debelo puhasto jakno, mi je tukaj prišla celo zelo prav.

Število jeepov in avtomobilov, ki so ljudi pripeljali v smislu vodenih tur, je bilo res ogromno. Mi smo celotno dogodivščino v zvezi z vulkanom Bromo izvedli v lastni organizaciji. Zaradi zgodnje ure štarta nas ti avtomobili še ni niso ovirali pri hoji (del poti je bil po cesti).

Cemorolawang je res prijetna vasica in nudi enostaven dostop do vulkana v lastni organizaciji, torej brez vodene ture, kar je res fino. Leži na višji nadmorski višini, zaradi česar je bila temperatura prav prijetna (v Indoneziji je namreč ves čas precej vroče, predvsem pa vlažno). Tu po dolgem času nisem čutila visoke vlažnosti, kar je zares prijalo. Kljub temu, da za sončni vzhod in za obisk vulkana to vasico obišče zares veliko ljudi, tu popoldne ni skoraj nikogar, saj vsi z ogledi opravijo zjutraj. Tudi krater smo zaradi obiska v popoldanskih urah doživeli skoraj da sami, kar je bilo zares, ZARES zakon.

Po sončnem vzhodu smo morali do 8. ure zjutraj biti nazaj v dolini, saj nas je pobral šofer. Tudi za naslednjo destinacijo smo namreč najeli privatno vozilo, saj so se štroški razdelili med nas 4. Javni transport bi bil precej zalogaj, saj bi morali iz Cemorolawanga do mesta Probbolingo, od tam pa do Malanga (našega cilja). V Probbolingu dela ena velika mafija, ki se ukvarja z nategovanjem turistov, zato si z njimi nismo želeli imeti opravka. Od drugih smo slišali, da je vse, kar prebereš na spletu, dejansko tako in da se dogajajo zares neprijetne izkušnje. Šoferja smo si uredili s spraševanjem po vasici. Naš plan oziroma želja je bila, da nas zapelje do enega izmed najlepših slapov v Indoneziji, potem pa v mesto Malang, ki je bil naš končni cilj. Ta dan nas je čakalo zares veliko vožnje. Promet v Indoneziji je res precej gost in če nisi na skuterju, se premikaš kot polž. Naš šofer je sicer vozil kar precej divje, kar nam je prihranilo ogromno časa, a je ignoriral popolnoma vse prometne predpise (ki jih tu že itak ni veliko). K sreči smo varno zaključili z njegovo vožnjo. 

Nažalost se je obisk slapu izkazal za polomijo, saj je ravno ob našem prihodu začelo zelo deževati, celotno območje slapu pa je prekrivala gosta megla. Samo enkrat se je malenkost odprlo, a le toliko, da smo dobili okviren občutek, kako slap izgleda. Zares nesreča. Smo pa vsaj med čakanjem, če bi se morda megla razkadila (se ni ...), v enem izmed Warung-ov uživali ob kokosu in ostalem sadju. Lastnik je bil tako navdušen nad nami, da nam je polovico sadja kar podaril. Poskusila sem tudi durian, ki velja kot najbolj smrdljiv sadež na svetu. V mnogih hotelih in nastanitvah je zaradi njegovega vonja prepovedan, če ga prineseš s seboj moraš plačati celo kazen. Gre sicer za sadež z vrsto hranljivih snovi. Imaš ga ali rad ali pa ga sovražiš. In jaz sem bolj med tadrugo sorto - meni ima okus po banani in čebuli skupaj.

Takole izgleda slap, ki ga nažalost nismo videli kaj preveč.

Durian 

Kokos. Najprej spiješ vodo, potem pa poješ še njegovo notranjost. Kokosi so mi v Indoneziji res nekaj najboljšega, saj sta mi kokosova voda in kokosovo meso zares ful dobra.


Po ogledu slapu smo se odpravili do mesta Malang, kjer sem imela rezervirani dve noči. Do tja je bilo zopet kar nekaj vožnje, predvsem zaradi prometa. Prispeli smo v poznih večernih urah. Hostel je v resnici bil sirotišnica in ves denar, ki ga zaslužijo od gostov, gre za otroke. To se mi je izjemno dopadlo. Že takoj ob prihodu sem videla, da lahko imaš tukaj tudi večerjo z otroki, zanjo pa plačaš z donacijo (kolikor želiš). 

Naslednje jutro smo se vsi štirje (torej še vedno sem bila skupaj z Silvanom, Ino in Fabijem), odpravili v pisan del mesta Malang. Gre za Jodipan, ki je bilo slum (sskj: mestna četrt, v kateri živi revno prebivalstvo) in kjer se je v preteklosti dogajalo mnogo kriminala. Del tega mesta je precej propadal, ljudi so začeli odseljevati, vse dokler se niso študentje na eni univerzi odločili, da celotno območje prebarvajo v pisane barve, s čimer so želeli pritegniti turiste. Ta zadeva se je precej obrestovala. Več milijonov litrov barve za fasade so prejeli kot donacijo in se lotili dela. Leta 2016 je tako delček mesta Malang, ki so ga poimenovali Jodipan, dobil popolnoma novo podobo in novo priložnost za življenje. Kmalu so to odkrili tudi turisti, kar so tudi želeli, tako da se je območje res pobralo od vse slabe preteklosti.

Na poti do Jodipana smo obiskali še tržnico.

Tofu in tempeh na vsakem koraku.

Nekje v mestu Malang.

Vstop v Jodipan.😍

Sem lahko tudi malce zbežiš od mestnega kaosa.








Po Jodipanu smo šli na kavo in nazaj v hostel. Za večerjo sem se edina izmed nas odločila, da se najavim za obrok z otroki in tako še malce več prispevam njihovi sirotišnici. Ob 18.30 sem se jim pridružila na večerji. Obrok je bil bolj otroška porcija, tako da sem mogla kasneje večerjo začiniti še z obiskom marketa. Je bila pa fina izkušnja. Trenutno je v sirotišnici nekje 10 otrok, štirje izmed njih so že precej "veliki". Tu lahko namreč ostanejo vse dokler ne zaključijo šolanja na univerzi (ki je plačljivo in jim ga omogoči sirotišnica). Največji donator za njih je nekdo z Nizozemske, zaradi česar je tudi ime hostla Wees een kind.

Dve noči sem torej preživela v tem hostlu, v tretji noči me je čakala 12 urna nočna avtobusna vožnja iz Malanga v Yogyakarto, ki je eno najbolj popularnih mest na Javi in prvo mesto, ki mi je v resnici bilo tu res všeč.🙂 

Zgodaj zjutraj sem prispela v Yogyakarto. Avtobus me je odložil direktno pri hostlu, kar je bilo zares dobrodošlo. Hostel je bil res zakon, saj je za 4 eur na noč ponujal brezplačen zajtrk in večerjo v stilu "jej kolikor želiš", kar je bilo zares, zares noro, predvsem zato, ker je bila hrana čisto vegi, tradicionalna in svetovnega okusa. Hostel je narejen za backpackerje in vajb je bil odličen in točno tak, kot si ga želiš, če potuješ v solo verziji. V prvih dveh urah sem se že zakonektala z eno Avstrijko. Prvi dan sem ob večerji spoznala celo še eno Hrvatico. Ko sem ji povedala, kako mi je ime, se ji je takoj zazdelo, da bi lahko prihajala nekje iz njene bližine. Seveda sva morale malce začet pričat po naše, a mi je bilo v resnici to zelo težko - kot da bi pozabila govoriti slovensko.😅 Je bilo pa fino po dveh mesecih srečat nekoga, s katerim delim podoben jezik. Pri večerju smo se skupaj našle 4 punce, s katerimi smo se odločile, da reskiramo drago vstopnino in se naslednji dan odpravimo na dva templja, ki sta tu nekako "must-see". 

Tempelj Borobudur je največji budistični tempelj na svetu, Prambanan pa velja kot čudovit in ogromen hindujski tempelj. Oba spadata pod UNESCO. Imele smo se res super in ni mi bilo žal, da sem se odločila, da jih obiščem. Pred templjema smo šle še na sončni vzhod, ki ga v resnici ni bilo zaradi megle. Tako da smo praktično ob 3.30 zjutraj vstale za brezveze. Je bilo pa vseeno na razgledni točki fino spiti kavo in dan pričeti v naravi.🙂

Sončni vzhod, ki ga ni.



Tempelj Prambanan.

Pri spoznavanju ljudi na tem mojem potovanju izjemno uživam. V osnovi sem bila od nekdaj nekoliko bolj introvertirana oseba in ko potuješ sam, si pač prisiljen v spoznavanje ljudi, če ne želiš biti ves čas popolnoma zase. Nikoli nisem bila nekomunikativen človek, sem imela pa v preteklosti velikokrat težave pri funkcioniranju v večjih skupinah ljudi. V dveh mesecih sem spoznala že res kar nekaj čudovitih oseb, s katerimi sem ustvarila mnogo lepih zgodb. Včasih je sicer težko, saj veš, da se boš kmalu razšel, saj ima vsak začrtano svojo pot. A potem zopet in znova spoznavaš nove ljudi ... Sama zelo hitro zaznam, kdo mi je pisan na kožo in kdo ne. Hitro postanem utrujena od intenzivnih ljudi, ki veliko govorijo in okrog katerih se mora vrteti ves svet. V življenju sem se veliko prevečkrat, še posebej v času faksa, prilagajala drugim, žal velikokrat ravno takšnih ljudem, samo zato, da bi jim ustregla in bila všeč. Odkar sem pričela s potovanjam pa delujem tako, da vedno na prvo mesto postavim sebe, svoje želje in svoje počutje. Če mi nekdo ne ugaja, mu ne sledim in jasno izrazim, da nekaj ne želim počet.

Good day.✌️





Borobudur.





Za obisk templja Borobudur dobiš takšne japonke, ki jih lahko potem vzameš domov. Nošenje svojih čevljev je prepovedano. V osnovi se v budistične in hindujske templje vstopa bos, a tu so to rešili na takšen način.

Hja, tole je pa moja novost - postala sem članica Univerze v Mariboru.🤣 Za nakup kombinirane vstopnice (Borobudur + Prambanan) lahko s študentsko izkaznico dobiš precej fin popust. Namesto 50 eur sem za vstopnico plačala 30 eur (vstopnici za templja sta bili vsekakor za cene tu na Javi izjemno drage). Maksi mi je slikala svojo študentsko izkaznico, Maruša pa mi je na računalniku pomagala s spremembo imena. In je delovalo!💪😂 

Okrog pete ure popoldan smo se vrnile nazaj v hostel, a dneva za nas še ni bilo konec. V bližini Yogyakarte je vulkan Merapi, ki je izbruhnil nekaj dni nazaj. Nekateri ljudje iz hostla so našli razgledno točko na vulkan in dejansko videli lavo. To pa lahko seveda dobro vidiš samo ponoči. Ja nič, pa smo šle.🙂 Ker nam ni dišala ponovna zgodnja ura vstajanja, smo rekle, da gremo zvečer, čeprav smo vse bile že kot zombiji. Na ulici smo našle taksista, ki nas je zapeljal eno uro stran iz mesta, tam na nas počakal uro in pol ter nas odpeljal nazaj. Bilo je zelo smešno, saj mu ni bilo jasno, zakaj si želi 5 punc (pridružila se nam je še ena Britanka) ob devetih zvečer izven mesta na popolnoma neturistično in oddaljeno območje. Do razgledne točke je vodilo približno pol ure samih šteng. Na vrhu pa zopet razočaranje. Če smo dan začele s sončnim vzhodom v megli, smo ga tudi zaključile v ... hja, megli.🙂 Ravno v smeri vulkana je bila gosta megla, ki je preprečila, da bi ga videle.🌋 Smo pa bruhanje slišale.  Tu in tam se je namreč slišalo pokanje in nekakšno brbotanje - nekaj, kar zagotovo po vsej verjetnosti ne bom imela priložnosti še kdaj slišati. Torej, lave nismo videle, smo jo pa slišale.😂 Nekaj je!

Plaža, prihajam!🐟

Trenutno sedim na vlaku iz Yogyakarte proti severu (kraj Semarang). Tam bom danes prespala in se naslednje jutro premaknila v Jeparo. Iz Jepare imam kupljeno karto na otok Karimunjawa. Gre v resnici za 27 otokov v Javanskem morju v Indoneziji, jaz bom nastanjena na največjem izmed njih (a je to še vseeno zelo majhen otok). Na Baliju nisem imela preveč sreče in možnosti za uživanje na plaži, snorkljanje in ostale morske dogodivščine. Že res, da sem v osnovi človek za hribe in da običajno hodim na morje samo pozimi, ker je podnebje za plezanje tam bolj ugodno, a nekako sem si v Indoneziji želela nekaj časa nameniti tudi morju ter mu dati vsaj malce priložnosti.🤣 Navsezadnje se kmalu tudi odpravljam na naslednjo destinacijo, kjer bo zopet v uporabi moja debela rdeča puhovka. 

Karimunjawa je otok, na katerega ne hodi veliko turistov, kar je razlog, da me je otočje pritegnilo. Omejeno število vstopnic za čoln, ki se hitro razprodajo in ne preveč pogosti odhodi čolna pomenijo, da moraš v rezervacijo in organizacijo nameniti malce več pozornosti, živcev in časa. A mi je uspelo.🙂 Še malo in vam poročam o mojih morskih dogodivščinah.👍

Če sem na Baliju dobila o Indoneziji slab vtis, me je Java popolnoma presenetila in spreobrnila moje mišlenje. Od momenta, ko sem stopila na ta otok, sem začutila, da se bom tu imela prav fino in da v resnici sem spadam mnogo bolj, kot sem si mislila. Na mojem potovanju si v splošnem želim divjine in dogodivščin, ki ti niso enostavno položene na roko. Želim si odkrivanja kulture in značaja ljudi. Želim si vsakodnevnega preizkušanja njihove hrane, učenja o njihovih lokalnih sestavinah in odkrivanja njihovega načina življenja. Čeprav je veliko težje in včasih zelo stresno, si na potovanju želim, da se moram za vsako stvar nekoliko potruditi (za urejanje transporta, za komunikacijo z domačini, za iskanje vegi hrane, za iskanje zgledne trgovine, za urejanje kakršnihkoli zadev) ... Na srečo sem na Javi tak način potovanja tudi našla!🙂

Na Javi je v približno 85 % muslimanov, ostalo so pretežno hindujci. Čeprav se mnogo turistov okrog sprehaja v kratkih hlačah (kot npr. na Baliju, kjer je to čisto normalno), se sama raje nekoliko zakrijem, saj že tako dobivam veliko "pozornosti". Na Javi tako kot v Indiji doživljam precejšnja presenečenja ljudi, ko me vidijo. Ne štejem več, kolikokrat se moram slikati z njimi, ker si fotko z mano (in drugimi, če nisem sama), želijo za spomin. Tu dobivam tudi izredno veliko komentarjev o moji višini. Že Indijci so zelo nizke rasti, Indonezijci pa so še manjši. Vsakič ko grem na Grab (taksi skuter), se mi zdi, da imam pred seboj otroka in ne šoferja.🤣 So pa ljudje zelo prijazni. Čeprav se mi muslimani predvsem zaradi zakritih žensk zdijo bolj "strašljivi", so ti izjemno odprti, nasmejani in radi pomagajo. Kolikor sem jih uspela do sedaj spoznati, so Indonezijci na Javi zares prijetni in srčni ljudje.

Par kratkih besed lahko namenim še pokrajini/podnebju/temperaturi. Tropskega podnebja in povsem meni neznane flore in favne, kot jo ponavadi doživljam pretežno zaradi obiska samo goratih držav, nisem navajena. V resnici mi je tudi ta del odkrivanja Jave precej zanimiv, saj vidim veliko novih živalih, dreves, rož, sadja, zelenjave in ostalih vrst. Ves čas je precej vroče, precej pa nisem navajena visoke vlažnosti. Najbolj se mi seveda dopade število in dostopnost tropskega sadja, ki je tu zares dobrega okusa. Podnebje Indonezije je torej skoraj v celoti tropsko. Temperature na kopnem ostajajo dokaj konstantne, spreminja se le deževno in sušno obdobje. Indonezija doživlja razmeroma majhne spremembe v dolžini dnevne svetlobe od sezone do sezone - razlika med najdaljšim in najkrajšim dnevom v letu je le 48 minut. To omogoča gojenje pridelkov vse leto. Tema je trenutno že ob šestih zvečer.

Edina stvar, ki me na Javi moti, je njihov sistem vstopnin. Kamorkoli greš, ampak res skoraj kamorkoli, moraš plačati neko vstopnino. Zdi se mi (pa tudi ostali se nad tem pritožujejo), da tu kar naprej nekaj plačujem. Vsaka posamezna vstopnina ni draga, ko pa vse skupaj sešteješ, se na koncu kar nabere. Včasih moraš plačati celo nek prispevek, da lahko vstopiš v vas. Potem moraš plačati vstopnino za točko za sončni vzhod, za vse slapove, za wcje, za VSE.😂 V Indoneziji bom vsekakor zapravila veliko več denarja, kot sem si na začetku mislila. Je pa hrana in vse ostalo v osnovi še vseeno precej poceni (v primerjavi npr. z Indijo vseeno dražje).

Še nekaj fotk ...

Posteljnina v enem izmed hostlov.🤣

Vsake toliko se ulije kot iz škafa.

Včasih si človek zaželi kaj drugega, kot je riž.

Glasbena skupina na eni izmed ulic v Yogyakarti.

Prvič v življenju sem poskusila jackfruit. Njama! Tole je jed Nasi Gudeg. Gre za začinjem jackfruit v kokosovi omaki in riž. Res dobro.

Js atiju, ko sem tole objavo našla na Facebooku: "Ati, prosim kupi tri pakete." 😂






Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

1. Brez plana v Himachal Pradesh

15. Uzbekistan

17. Ljubo doma, kdor ga ima