10. Jaz vs. tropsko podnebje
Otok Karimunjawa, ki ga zapuščam danes, sem našla po naključju. Malce sem sem in tja obračala Google mapse in zagledala nek otok, ki leži severno od Jave. Ko sem ga približala, sem videla, da se na njem nahaja nekaj namestitev ... Lotila sem se malce bolj podrobne raziskave in kmalu ugotovila, da je to destinacija, kamor ne gre veliko ljudi (oziroma je v večini dopustniška destinacija Indonezijcev). Top! To je zame. Po kar obsežni raziskavi, kako na ta otok sploh pridet, sem uspela preko ene ene agencije bookirati čoln. Obstajata dve vrsti čolna: 1. počasna ladja, za katero ne moreš vstopnic kupiti vnaprej in moraš dejansko sredi noči poskusit svojo srečo in 2.) hitri čoln, ki je dražji, a ga lahko rezerviraš v naprej. Hitri čoln gre iz Jave le nekajkrat na teden. Ker mesto, v katerem je pristanišče, ni preveč prijetno, poleg tega je namestitev kar občutno dražja, sama nisem želela obtičati, če ne bi dobila počasnega čolna, tako da sem bookirala hitrega. Kasneje sem izvedela, da je veliko turistov ostalo brez vstopnice za počasni čoln (tudi Emily, ki jo omenjam v nadaljevanju zapisa), kar je pomenilo, da sem naredila pametno potezo.
Pa sem šla ... Na lep otok, iskat mir in tišino. Na otok, ki sem ga dejansko našla s prstom na zemljevidu.🙂 Mir in tišino sem vsekakor našla. Ponovno pa sem tudi našla spoznanje, da tropsko podnebje in plaža nista kaj preveč zame. Iskreno povedano sem se, odkar sem stopila na Bali, spraševala, če je bila Indonezija prava odločitev. Že ves čas v Indoneziji bijem bitko med tem, ali je to "potrata časa in predvsem denarja" in tem, da "sem morala priti sem, da vidim, kako je". Na srečo je v bitki večino časa, ko razmišljam o tem, močnejša druga opcija. A vseeno vam ne znam povedati, kako močno si želim spet pravih hribov in gorskega zraka. Če komu tu to omenim, me čudno pogledajo in rečejo, da saj na Javi imam ogromno hribov. Ja, res je, pa tudi precej visoke lahko najdeš (nekateri vulkani so krepko prek 3000m), a to za mene niso tisti pravi hribi. Tisti hribi, kjer je zrak mrzel in svež, kjer bivajo svizci in kjer se strme skale dvigajo visoko v nebo. A mi je Indonezija vsekakor po drugi strani postregla tudi s kar nekaj lepimi rečmi, zaradi katerih mi res ne sme biti žal, da sem prišla sem. To so predvsem ljudje. Srčni, prijazni in odprti, nekaj, kar zares nisem pričakovala. Precej sem spremenila mnenje o muslimanskem narodu, ki sem se ga na začetku malce "ustrašila". Še posebej sem srčnost ljudi občutila na Karimunjawi. Nemogoče je prešteti, koliko otrok je priletelo v moje naročje ali pa mi iz druge strani ceste mahalo in glasno kričalo: "Helloooooo miss". Ti momenti so res fini in nepozabni. Poleg ljudi se v Indoneziji utapljam še v noro dobrem sadju. Tako da ne me razumeti narobe - vsekakor mi ni hudo in se imam lepo, je pa dejstvo, da mnogo bolj uživam v pravem gorskem svetu in ga res, RES pogrešam. Morda k temu pripomore tudi dejstvo, da vsi doma uživate ob plezariji v hribih in v vikend gorskih pustolovščinah. Je pa vsekakor fino, da sem spoznala, da neke velike želje po jugovzhodni Aziji več nimam. Morda se to kdaj spremeni - nikoli ne reci nikoli, za zdaj pa vsekakor hrepenim po kakšnih drugih državah.
Na Karimunjawo sem prispela 12. julija okrog pol treh popoldne. Nastanjena sem bila v zares finem hostlu. Prvi dan nisem kaj veliko počela, le malce sem se peš razgledala naokoli in pogledala sončni zahod skupaj z Američanko Emily, s katero sva v resnici skupaj preživeli kar nekaj ostalega časa na otoku. Bili sva na istem čolnu do otoka, spoznali sva se takoj ob prihodu v hostel. Prvi dan nama je otok postregel tudi s čudovitim sončnim zahodom.
Drugi dan sva obe Emily šli na snorkljanje. Snorkljala nisem že od malega in v resnici sem se tega kar precej veselila, še posebej zato, ker sem vedela, da bom prvič v življenju videla čudovite korale in zares poseben morski svet. S čolnom sva še z drugimi turisti šli na dve mesti za snorkljanje, poleg tega smo šli še na dva druga otoka, ki se nahajata tu v okolici Karimunjawe (skupaj jih je kar 27). In res - videla sem meni nepoznano morsko okolje in res mnogo prav posebnih rib. Od neon zelenih z roza detajli, do res živo rumenih s črno glavo. Ni da ni. Prav fino je bilo videti še ribo iz risanke Nemo. To, da sem našla Nemota, je bila pika na i.😁 Na enem izmed otokov smo imeli še kosilo, ki so ga pripravili vodiči s čolna. Vrnili smo se tik ob sončnem zahodu.
Naslednji dan sem se zbudila s čudnim glavobolom. Kljub temu, da sva se z Emily zmenili, da bova ta dan najeli skuter in raziskali otok, sem se temu odpovedala. A je glavobol na srečo kmalu minil. Dan sem namenila pešačenju. Dopoldne sem se peš odpravila na 4 km oddaljeno plažo, ki leži na vzhodni strani. Tam sem preživela večino dneva, popoldne pa se peš odpravila še na drugo plažo na zahodni strani, ki sem jo želela doseči do sončnega zahoda. Dobrih 9 km je bilo potrebnih, da sem v vročih temperaturah pripešačila do "Sunset beach" plaže. Tam sem opazila nekaj poznanih ljudi, ki sem jih že spoznala na otoku in se jim pridružila. Na ta način sem uspela dobiti tudi prevoz nazaj do hostla, saj bi bila hoja po temi precej neprijetna. Ne vem, če sem že kdaj omenila, a tu je tema že ob 18.00 uri. Še vedno se tega nisem navadila, saj sama poletje povezujem z dolgimi dnevi. Tu imam že ob šestih občutek, da je čas za spanje. Po skoraj zdaj že enem mesecu mi je to še vedno zelo nenavadno.
Četrti dan je bil namenjen raziskovanju otoka. Z Emily sva najeli vsaka svoj skuter. Začetna trema, kako mi bo šlo, se je v prvih petih minutah pozabila, saj sem ugotovila, da je kljub mnogim luknjam na cesti to zares enostavno in predvsem zelo zabavno. Kjerkoli drugje na Javi (ali prej na Baliju) sem se v prid moje varnosti sama odpovedala samostojni vožnji s skuterjem. Veliko se sicer s skuterji vozim na zadnjem sedežu v sklopu taksi skuterjev. A promet je zame preveč kaotičen, da bi se z veseljem sama vozila naokrog. Poleg tega izredno rada pešačim, s čimer sem lahko tudi vsaj malo aktivna. Če gre za dolgo razdaljo pa, kakor rečeno, posežem bo taksiju (in lokalnih ter travel avtobusih/vlakih). Na Karimunjawi ni veliko prebivalstva in kakor rečeno tudi ni veliko turistov, kar pomeni, da je bila vožnja s skuterjem prav fina in nič kaj preveč kaotična.
Emily se je zjutraj vstala kasneje kot jaz in ker je nisem želela tako dolgo čakati, sem se odpravila naprej do plaže in jo tam počakala. V času čakanja sem se pridružila lastniku bara pri pleskanju in risanju na leseno hiško bara. Na Karimunjawi na "Sunset beach" lahko odslej vsi Slovenci najdete napis "Na zdravje".😉🇸🇮 Malce sem se podružila še z Nizozemko in njenim mlajših bratom, ki smo se prav tako spoznali v prejšnjih dneh. Ko je prišla Emily, sva se odpeljali približno 20 km proti severu, na poti nazaj sva se ustavili še na kosilu, kjer so nama postregli z res obilno in okusno porcijo. Prvič sem preizkusila njihovo specialiteto iz sadeža, na katerem raste indijski orešček. Tega je tu zares veliko - indijske oreščke sem videla ležati praktično vsepovsod. Iz sadeža naredijo nekakšno omako v kokosovem mleku z začimbami. V resnici mi ni bilo zares zelo všeč, saj je ta sadež precej posebnega okusa. Še vedno prisegam le na orešček.😁 Sončni zahod sva zopet dočakali na isti plaži, kot sem ga dočakala prejšnji dan. Tokrat smo bili kar večja skupinica. Na tej plaži tudi vsak večer zanetijo ogenj. Stvar je v tem, da je otok res majhen in v teh parih dneh smo se med sabo poznali že skoraj vsi. Meni je bil to res fin občutek, saj se na ta način počutim zares domače in prijetno.
Na plaži večinoma pijem (in jem) kokos, ki sem se ga v teh dneh zares precej naužila. Na Karimunjawi ta sicer ni zeloooo poceni, a je bil kokos kljub temu tisti moj vsakdanji cukerček, ki sem si ga privoščila.😂 V večini tu še vedno uporabljajo ogromno plastičnih slamic. Te žal velikokrat obležijo na plaži. Sem pa že v kar nekaj gostilnah dobila celo slamico za večkratno uporabo. A vseeno redko in še to samo v bolj "fancy" restavracijah.
V vseh dneh sem od parih ljudi slišala, da na otoku obstaja plaža, ki je del nekega zapuščenega resorta. Tam naj običajno ne bi bilo nikogar. To spoznanje mi je takoj precej zadišalo, saj sem pomislila, da bi lahko morda tam naredila kakšen workout, kar zares pogrešam. Zadnji dan preden sem šla na ta otok sem bila v zgledno veliki privatni sobi (ponavadi sem vedno v hostlih), kjer sem po precej dolgem času lahko zvečer in zjutraj malce pomigala. Zapuščena plaža je bila odlična najdba. Predzadnji dan sem zjutraj po zajtrku šla tja in naredila enourni workout. Za tem sem po celotni dolžini peščene plaže kakšne 10 min tekla sem in tja, da sem še bolj dvignila svoj srčni utrip. Ob tem momentu sem se tudi spomnila, da bo od mojega zadnjega pravega teka kmalu že eno leto. Eno leto, odkar nisem obula tekaških copat in se odpravila tečt. Tek po plaži je sicer pasal, je bil pa tudi malce težek za moje srce, ki tek zares, zares, zares pogreša. Dejstvo, da moj kolk še vedno ni ravno ok (ko pridem domov, mislim, da je edina pametna rešitev ponoven obisk ortopeda), mi da vedeti, da tudi po povratku domov tekaški copati ne bodo prišli v poštev.
Nazaj k otoškim dogodivščinam - škoda, da zapuščene plaže nisem našla že prej. Naredila sem precej "težek" workout (za trenutne razmere telesne pripravljenosti😅). Vmes sem sicer miganje prekinila za 10 minut, saj se je mimo s kozami sprehodil domačin, nedaleč stran od mene se je še malce vsedel na tla, tako da nisem ravno želela, da ob njegovi prisotnosti v kopalkah nadaljujem naprej.😂 A je kmalu k sreči vključno s kozami odšel naprej. Ko sem že ravno omenila kopalke - tu na Karimunjawi sem po dveh mesecih končno lahko malce bolj "razgaljena". Skoraj celoten čas v severni Indiji sem zaradi nižjih temperatur in kulture bila precej oblečena. Na Baliju sem sicer nosila kratke hlače (tam je to kulturno popolnoma sprejemljivo), a ni bilo veliko sonca. Na Jawi pa ni preveč zaželjeno, da se okrog sprehajaš s preveč kože na obzorju. Na Javi sem tako kljub vročini večinoma v dolgih hlačah. Kar nekaj turistov sicer vidim v kratkih hlačah in kratkih oblekicah, a se vsaj meni to ne zdi preveč primerno. Java je pretežno muslimanska. Že tako te vsi gledajo, kot da si padel iz lune in mislim si, da so pogledi verjetno še močnejši, če se malce bolj razkazuješ. Na Karimunjawi sem, upam, uspela dobiti nekaj barve. Moje roke, gležnji in stopala so bila že prej rjava, trebuh in noge pa so šele zdaj dobili malce priložnosti.
Preostanek dneva po workoutu sva se z Emily dobili na Bobby plaži na vzhodni strani otoka, kjer sva bili cel dan. S skuterji sva se ob koncu dneva (rentali sva jih za dva dni) tudi zadnjo noč odpravili še na Sunset beach.
Danes, ko zaključujem tale zapis, je moj zadnji dan na otoku. Čez eno uro moram počasi zapustiti hostel in se odpraviti v pristanišče, kjer imam ob 12.00 uri hitri čoln nazaj na otok Java. Z mano gre tudi Emily. Skupaj bova takoj po pristanku v pristanišče šle na nočni avtobus do kraja Bandung. Čaka me torej kar nekaj zelo utrujajoče vožnje. Bandung je mesto, ki leži že precej na zahodu Jave. Počasi se moram namreč začeti premikati proti Jakarti, ki leži skoraj na čistem zahodu. Bandunga se v resnici veselim, saj sem našla, da se tam nahaja plezalni center, kjer je tudi bolderca. Jp, vsekakor grem tja.👍 Nahaja se celo samo 12 min hoje od hostla, ki sem ga bookirala za dve noči. Sicer pa se Bandung nahaja blizu narave in opcij za pohodništvo.































Komentarji
Objavite komentar