5. Markha valley trek - preostanek

Markha valley treking, 3. - zadnji dan

3. dan, 29. 5. 2023

Zjutraj je budilka čisto prehitro zvonila, a zmenila sem se, da bo zajtrk ob sedmih. Tokrat sem že prejšnji dan povedala, da za s seboj ne potrebujem lunch paketa, ker imam še kar nekaj svoje hrane, ki jo želim pojest, da se znebim teže. Po zajtrku sem spakirala in šla na pot. Ta homestay je bil res prijeten.

Plan tega dne je bil, da dosežem Ganda La prelaz na 4900 m, nato pa se spustim precej nižje do vasice Shingo ali, če se bom dobro počutila, do vasice Skiu, ki se nahaja še 5 km naprej. Pot od homestaya do vrha prelaza je bila vseskozi navzgor. Časovnica do vrha prelaza je 3 ure, vsaj tako sem brala na internetu in tako so mi povedali v vasici. Zdelo se mi je, da se premikam kot polž. Vsekakor sem se počutila bolje, kot dan prej, a vseeno je bil občutek, da ne gre nikamor. Vse zanimive živali okrog mene so bile izgovor, da se lahko neprestano ustavljam in jih opazujem, slikam, snemam, ... Po kakšni uri hoje se je okrog in okrog naredila precejšnja megla, kmalu je začelo še snežiti. Še to! Kot da itak nimam dovolj težav s premikanjem, me mora zdaj skrbeti še to, če se ne bo to sneženje spremenilo v kakšen snežni vihar. Na srečo se ni. Sem pa prvič, odkar sem v Indiji, oblekla rokavice. :) 

Pot proti prelazu.


Bela snežinka, ki pada ...

Po čudoviti pokrajini, kjer sem srečala res OGROMNO svizcev in šla mimo kar nekaj konjev, sem vrh prelaza dosegla v 2 urah in 20 minutah. V resnici kar nisem mogla verjeti, glede na to, da se mi je zdelo, da se res premikam kot traktor. A očitno se da tudi počasneje.😅 Na vrhu prelaza sem bila nasrečnejša. Odprli so se nori razgledi na gore, ki so bile na tej strani drugačne. Pred mano sem imela široko območje s potjo navzdol, ki so jo označevali dokaj zgledno postavljeni možici. 



Na vrhu prelaza Ganda La - 4900 m.

Na tem mestu lahko omenim, da treking ni niti malo označen. V resnici sem pričakovala vsaj nekaj oznak, ki bi vsake toliko dale vedeti, da sem na pravi poti ali pa me na razcepu usmerili v pravo smer. Niti enkrat še nisem videla napisa "Markha valley trek". Mapa in lokacija na telefonu sta tako, vsaj meni, v izredno pomoč. Brez tega bi večkrat gotovo zašla, mnogokrat pa bi bila v dvomih, če sem sploh na pravi poti in bi me skrbelo.

Za boljšo predstavo, kje sploh sem, uporabljam papirnat zemljevid. Med potjo se orientiram z aplikacijo Maps.me, ki deluje brez interneta.

Barva gorovja se na treku vseskozi spreminja - od rjavega in črnega do rdečega in sivkastega. No in seveda belega, kjer je zasneženo. Navzdol sem šla, vsaj zdelo se mi je, precej hitro. Ob dvanajstih sem dosegla vasico Shingo. Ker je bila ura šele toliko, sem se odločila, da grem samo mimo in naprej do Skiu, čeprav sem bila že kar malce zdelana. 


Pot iz vasice Shingo do Skiu je bila vsaj meni ena izmed ljubših. Ves čas sem hodila po ozkem, zanimivem kanjonu in sledila reki.

Samosprožilec na delu.


Nekje na 16 km sem se ob reki vsedla na tla in si skuhala kosilo (testenine iz vrečke). Bila sem precej lačna že prej, a sem želela počakati, da se približam vodi, da lahko takoj pomijem posodo. 

Po slabe 20 km sem prišla v Skiu. Vsakič, ko prispem v vasico, sem malce zmedena, ker ne vem, kam moram iti oziroma katera hiška je kot homestay na voljo tokrat (če jih je več). K sreči sem videla nekega gospoda, ki mi je nakazal, kam moram. Ta homestay v Skiu je precej podoben prejšnjim dvema, le, da je hiša precej večja, prav tako kuhinja/jedilnica in da v hiši živi več ljudi. Moram priznati, da so tukaj malce manj odprti in nasmejani, a vseeno zelo prijazni. Popoldne sem kot ubita zaspala za uro in pol. Ko sem se zbudila, sem šla ven zmočit brisačo, z njo sem se potem v sobi malce "umila". Tu namreč nimajo kopalnic. 

Za večerjo sem dobila juho, nek njihov hrustljavi kruhek, ki je po okusu podoben čipsu in momote. Bilo je zelo okusno. Večerje se vsakič zares veselim, ker vem, da bom dobila neko njihovo lokalno hrano. Momoti so polnjeni cmočki, ki jih v resnici poznam že odkar sem prišla v Indijo in sem jih jedla že velikokrat. Ti so precej pogosti po celotni Indiji, a menda v originalu izvirajo iz Himalaje. Do sitega sem se najedla, a sem zdaj, ko tole pišem, že spet pošteno lačna. Ura je polnoči, jaz pa ne morem spat. Morda je bil kriv popoldanski spanec, morda utrujenost, morda nadležno lajanje psov, lakota ali luč, ki mi je svetila naravnost v glavo, a so jo na srečo ravnokar ugasnili. Ker sem res zelo lačna, bom pojedla nekaj hrane, potem pa upam, da zaspim. Lahko noč. 

Ladakhi wc z nadgradnjo, če ti je težko čepeti.😅 


4. dan, 30. 5. 2023

Moje dolge noge pri vsakem obroku v homestayju s težavo ves čas sedijo po turško, kot je to v navadi domačinom. V splošnem se mi zelo dopade sistem sedenja na tleh, a je za obroke vsaj meni malce neudobno. Noge sem tako tudi ta dan imela v vse smeri, lačna kot vol pa sem za zajtrk pojedla vse in še več. Za s seboj so mi napakirali lunch paket, ki sem ga tokrat vzela, saj nimam več kruha, imam le še tri juhice in dvojne instant testenine. V alufoliji me je lunch paket pričakal že pri zajtrku, zato nisem vedela, kaj je, a izgledalo je kot sendvič. Poleg sendviča so zraven dali še jajce, čokoladno tablico in sok. Ta dan me je spet čakal precej naporen dan. Če bi se mi kaj zalomilo, je na pol poti do vasice Markha, kar je bil plan tega dne, še en homestay - v vasici Sara. Ko sem dosegla Saro, sem se itak odločila, da grem naprej, kljub temu, da so me že pošteno bolele noge in stopala. Na sprednji strani nad obema gležnjema, ob piščalih, me precej bolita mišici, verjetno sta se malce vneli. Precej ju čutim ob hoji po ravnem, navzdol še precej bolj, navzgor pa niti ne. Za piko na i sem dobila še menstruacijo, ki je zares nisem tokrat niti malo vesela. Nekako sem planirala, da bi jo morala dobiti ravno na koncu trekinga, pa je imela očitno gospa drugačne plane. Vsaj težav s krči zaenkrat nisem imela, je pa v splošnem zaradi higiene, ki je v teh dneh preceeeej slaba, njen prihod res malce smotan. 

Ko sem prišla v vasico Sara sem bila že pošteno lačna, a sem šla naprej, ker nisem bila v neposredni bližini reke. Nekje na 13 kilometru sem se približala reki, kar je oznanilo čas za malico. Končno sem odprla svoj slavni sendvič. Slavni mu pravim predvsem zato, ker je, vse od jutra, pa dokler ga nisem pojedla, iz nahrbtnika močno zaudarjal po čebuli. Sendvič je sicer bil odličen (z nekim namazom, paradižnikom, solato in čebulo), a moja puhovka, ki je bila v nahrbtniku tik nad njim, bo še dolgo imela nekaj od tega.


Ker sendvič, tablica in sok še niso bili dovolj, sem si skuhala še juho. Zavrela sem vodo iz reke, ki v resnici niti ni izgledala zelo čista. V njej ni plavalo nič, a bila je malce motna. A drugega nisem imela.

V reki sem namočila še noge - to je pa pasalo kot hudič! Zares s težavo - "a že res morm naprej?", sem vse spakirala nazaj v nahrbtnik in poti sledila naprej. V resnici bi lahko sedela še nekaj časa, ker sem imela pred seboj še cel dan, a jaz funkcioniram tako, da raje zguram celotno pot skoraj v enem šusu, potem pa hiberniram preostanek dneva, če sem zgodnja. Tudi vreme je za ta dan za popoldne kazalo tako-tako, zato je bilo bolje, da sem čimprej opravila s potjo, kar se je na koncu izkazalo za pametno potezo. 15 minut poti sem delila z nekim fantičem in njegovo teto, ki sta zares veliko čredo koz, konjev in krav vodila do Markhe. Ker njihovega počasnega tempa nisem dolgo zdržala, sem šla naprej. 

Pot četrtega dne je bila v resnici zelo dolga, a precej ravna. Nekaj malega sem se sicer tudi vzpela, a zaradi dolžine sploh nisem imela občutka, da se kaj vzpenjam, razen par strmih odsekov. Ves čas sem sledila reki Markha. Dvakrat se mi je zgodilo, da če ne bi bilo domačinov na mestu ob pravem času, bi skrenila s prave poti in si pot tako precej otežila. Zanimivo mi je bilo, da v celotnem dnevu, razen ob kakšnih hiškah, nisem srečala veliko ljudi, a pojavili so se ravno tu, kjer sem potrebovala pomoč za pravo pot. Noro!💗



Po dolgih 23 kilometrih sem prispela v Markho. Prvič sem, končno, srečala par, ki je tudi na trekingu. Do konca četrtega dne nisem namreč srečala nikogar, razen domačine. V vasici so se morali zmeniti, v kater homestay me bodo dali - Argentinski par je v enem homestayu, jaz v drugem. Markha je največja vasica v dolini Markha, po kateri se imenuje tudi ta treking. V dolino sem pravzaprav prispela s prihodom v Skiu včeraj popoldne in dolini bom sledila vse do naslednjega prelaza.

V Markhi sem si čas najprej krajšala s kuhanjem kave in študiranjem zemljevida. Zemljevid vsako popoldne gledam in preučujem, ker nimam kaj drugega za počet. Pomoje bom ob koncu trekinga mojstr vseh vrhov v Ladakhu. Vsak dan mi je žal, da sem v prid manjše teže nahrbtnika novo kupljeno knjigo pustila v Lehu (skupaj z nekaj ostalimi stvarmi). 


Gora Fatha mi je zaradi imena precej padla v oči.😁

Pred večerjo sem šla še do argentinskega para, ki v Indiji potujeta že šesti mesec. Malce smo se podružili in zmenili, da jutrišnjo etapo prehodimo skupaj. Končno ne bom cel dan hodila sama! :) V homestayju sem ta dan dobila bolj ali manj skopo večerjo, tako da sem jo potem v sobi začinila s keksi. A sem še vedno bila lačna, a žal nisem imela več toliko hrane, da bi si lahko privoščila še kaj več. Vse večerje prej so me spraševali, če še bom, pa tudi na krožnik sem si vse nadevala sama, tukaj pa sem hrano dobila postreženo na krožnik. Spogajala sem se za repete, a mi je bilo nerodno za repete reči še drugič. 

Pred večerjo se mi je zgodila še ena precej velika bedarija. Bila sem na wcju "Ladakhi style" in ker se mi je za potovanje in treking zdela bolj priročna uporaba menstrualne skodelice, sem le to imela. No, iz rok mi je odfrčala direktno v luknjo in na kup dreka. Se opravičujem, če komu ni všeč, da takole nazorno opisujem moje dogodivščine, ampak želim vam povedati, kaj se mi dogaja. No, ostala sem brez skodelice, na srečo imam s seboj nekaj malega ostalih stvari, a res grozno upam, da dovolj. Pri uporabi moram biti zelo pazljiva oziroma ekonomična.

5. dan, 31. 5. 2023

Peti dan je bil precej izi dan, saj je bilo potrebno prehoditi le okrog 10 kilometrov po precej ravnem terenu. A ta dan je bil prav poseben zaradi dveh stvari.

1. stvar -> Ker sem včeraj srečala so-pohodnike, je današnji dan minil v družbi. Celo pot sem hodila s simpatičnim parom iz Argentine - Huanom in Eli, na ciljni točki smo se ob reki vsi skupaj podružili še s starejšim parom iz Švice. Hodili smo precej počasi glede na moj tempo prej, a mi je v resnici prav pasalo, saj sem si ta dan želela čim bolj spočiti, saj bo naslednji precej težji. S punco in fantom iz Argentine smo bili v istem homestayju, zato je cel dan minil v prijetni družbi.


Eli in Huan pri prečkanju reke.

2. stvar -> V vasici Hankar so imeli satelitski WiFi. Ta je sicer precej slabo delal, poleg tega je zunaj precej pihalo, zato sem se povezala le toliko, da sem javila domačim, da sem ok. Hkrati pa sem na WhatsAppu izvedela čudovito novico, ki mi je vsekakor polepšala dan. Moja Maruša je rodila fantka Maja. Je prva ožja prijateljica, ki je dobila otroka in res nisem navajena na takšne novičke, zato sem se na licu mesta na polno zjokala. Vem, da je Maruša moje zapise vseskozi brala, verjetno bo zdaj z otrokom za to malce manj časa, vseeno pa, Maruša, če to bereš, mislim na vse vas tri in vam pošiljam širok objem. Komaj čakam, da spoznam malega.🥰

Dnevi se zdijo vsak dan precej isti. Zjutraj vstanem, pojem zajtrk, hodim, počivam in grem spat. Vmes si skuham še kosilce, ker je lunch paket, ki ga dobim za s seboj, premajhen. Tudi od argentinskega para sem dobila potrdilo, da nisem samo jaz požeruh, tudi onim dvema je hrane premalo. Ta dan sem si kosilce skuhala kar v vasici v sobi, privoščila sem si še kavo. Tako kot vsak dan, sem se umila z mokro brisačo. Hitro-sušečo brisačo pomočim v posodo s toplo vodo, ki jo pogrejem na gorilniku in se nato z njo "struširam".😂 Omenila sem že, da tukaj nimajo kopalnic, wc je običajno zunaj, vodo za kuhanje z vrči zajemajo v reki in jo nosijo v notranjost. Za današnji čas živijo zares precej drugačno življenje.

Ob čudoviti Marušini novički sem se malce zamislila nad tem kje sem, kaj počnem, kako sem ... Trenutno živim zelo simpl življenje brez večjih skrbi, kar mislim, da sem iskreno res zelo potrebovala. Zdi se mi, da sem v življenju naredila pravo potezo. Pustiti službo in iti v svet se morda sliši lahkomiselno, a zame precej potrebno, da potešim svoje želje po potovanju vsaj za nekaj časa. Par vprašanj sem že dobila, če imam kaj domotožja. Kljub temu, da bi si seveda želela vročega tuša in polnega hladilnika svoje hrane, v resnici ne pogrešam udobja doma in se izredno veselim še vseh prihajajočih pustolovščin, ki me čakajo. Ne vem še sicer kje in kdaj me čakajo, ker potujem na free iz dneva v dan in se bom sproti odločala, kam me bo zaneslo. Imam pa precej veliko Markotožje. To, da sem odšla v svet, doma pa imam fanta, s katerim sva skupaj že skoraj pet let, ni bila tako lahka poteza. A to, da bom slej kot prej imela Markotožje (to besedo si je izmislila prijateljica Agnes😂), je bilo za pričakovati ...

Popoldne sem šla na kratek sprehod po vasici, potem pa se vrnila nazaj v kuhinjo/jedilnico, kjer smo pojedli večerjo in se podružili. 

Ruševine nad vasico Hankar.

Hello, it's me.

Na treku je veliko kamnov s takšnimi napisi in oblikami.

V homestayu je bil tale mali fant edini, ki je znal malo angleško, saj se jezika uči v šoli. 

Na desni naš homestay.

6. dan, 1. 6. 2023

Ta dan bi bil vsekakor moj najljubši, če se ne bi tekom popoldneva vreme izredno poslabšalo. Na nek način je zaradi izkušnje vseeno eden izmed boljših dni, a gre za vsekakor zanimivo dogodivščino, ki je požela precej strahu. Še posebno 7., zadnji dan. Pa začnimo ...

Zjutraj sem po zajtrku pot pričela s Huanom in Eli (argentinski par). Najprej je bila še precej položna, vedeli pa smo, da se moramo iz 4000 m povzpeti na 4800 m. Vmes smo srečali še enega Francoza in Korejko. Zanimivo je, da prve štiri dni nisem srečala nikogar, zdaj pa nas je toliko. Razlog tiči v tem, da večina treking štarta drugje in si tako skrajša pot ter se izogne prvemu prelazu (kar je sicer v smislu aklimatizacije precej slabše, ker na najvišjo točko trekinga morajo še vseeno priti).


Prva in edina oznaka na poti: "Way to Nimaling".


Po kakšnih dveh urah zelo zložne hoje sta se Huan in Eli odločila, da bosta malce pojedla in počila, preden se pot postavi pokonci. Jaz sem se počutila odlično, zato sem se odločila, da sama nadaljujem naprej. V resnici mi je prav pasalo, da sem si lahko odtlej sama dirigirala tempo. Napram tretjemu dnevu, ko sem morala premagati enako višincev, sem se tokrat počutila vrhunsko. Tu in tam sem se seveda morala malce ustaviti in nadihati, še posebno zadnje 3 km, a sem ves čas držala konstanten tempo. Vmes sem naredila pol urno pavzo za nekaj hrane.

Ob poti je bil tale kipec. V ozadju šesttisočak Kang Yatse. 




Najbolj mikaven razgled ob poti je bil vsekakor na goro Kang Yatse, ki se dviga nad taborom in je kraljica tega območja.

Na poti sem tako prehitela vse (malo se moram pohvalit😂) in prva prispela v Nimaling. Vsekakor ni šlo za kakršnokoli tekmovanje, da ne bo kdo narobe razumel. Le normalno sem sledila sem svojemu počutju in tempu. Veselila sem se, da bom noč na 4800 m preživela v šotoru. Tu namreč ni vasice, je le neke vrste tabor, kjer lahko prespiš.


Nor ambient!🤩



V velikem šotoru v taboru, ki je deloma narejen iz kamenja, pokrit pa s plahto, sem si skuhala testenine in kavo. Po dobrih dveh urah so prispeli še vsi ostali in se mi malce čudili, kako sem lahko v Nimaling-u že dve uri.😂 Takoj ob njihovem prihodu se je zunaj precej poslabšalo vreme. Postalo je izredno mrzlo, na veliko je snežilo in pihalo. Ko bi le vedeli, da bomo tukaj malce obtičali ... 

Do wcja je bilo potrebno hoditi 2 min.

Razgled z wcja, ki ni imel niti strehe.

Snega je bilo čedalje več. Vsi smo upali, da čez noč ne bo snežilo, ampak ...

Večerja je bila vrhunska. Vsekakor najbolj obilna in okusna, kar je zelo zanimivo, saj bi ravno tu pričakovala bolj skop obrok.

Skozi noč je po malem snežilo ves čas, prav tako zjutraj. Celo dopoldne je bilo praktično nemogoče, da bi štartali, saj je bila res grozna megla, poleg tega je še snežilo. Okrog enajste ure se je prikazalo modro nebo, ki je naznanilo, da je to morda naš čas za odhod, a velika verjetnost je bila, da se bo nebo kmalu zaprlo. 

Dopoldansko zabijanje časa v šotoru z oreščki in brusnicami. 

Še malo arašidovega masla, ki ga s seboj nosim že od drugega tedna potovanja.

Huan in Eli.

Največji problem, poleg strahu, da bo zopet prišla grozna megla in bo vidljivost ničelna, je bil vsekakor sneg. Če ga je bilo v taboru nekje 10 cm, je pomenilo, da ga je na prelazu, čez katerega smo morali, kar precej več. V taboru ni bilo signala, da bi preverili vreme, tudi dva človeka, ki sta skrbela za tabor, nista imela prav nobenih informacij ali satelitskega telefona, da bi poklicala v dolino, kar je bilo precej čudno. Če bi želeli hoditi po kopnem, bi morali v taboru ostati kar nekaj dni. S skrbjo smo se vsi, razen sterejšega para iz Švice, odpravili 5200 m prelazu naproti ... Jaz sem bila edina, ki sem imela kakršnekoli izkušnje s hribi pozimi oziroma v snegu. A razen gaženja in izbire poti si s tem nisem mogla kaj veliko pomagati, saj smo seveda bili brez cepinov, derez, poleg tega sem imela obute NIZKE pohodniške čevlje. Tabor smo zapustili okrog 11ih dopoldne, v prvo vasico smo po dolgem, nevarnem in pestrem dnevu prispeli ob osmih zvečer (torej 9 ur za 400 višincev navzgor in vsega skupaj nekje 15 km). 

Skupinska fotka. Od leve proti desni: Francoz Nikola, švicarski par, moja malenkost, Eli, Korejka in Huan.

Pot proti prelazu je bila težka, a ko bi le vedela, kaj nas šele čaka na drugi strani prelaza ... Vseskozi sem prva v vrsti utirala gaz, nemalokrat se mi je sneg udrl do kolen. Po mučni in dolgi hoji sem končno dosegla prelaz, kjer je tako pihalo, da me je po resnici povedano zares postalo strah za moje prste na nogah. Čevlji so seveda bili že čisto premočeni po prve 20 min hoje. Na vrhu sem za kupom kamenja v zavetrju počakala Huana in Eli. Prihod na prelaz je oznanil mojo najvišjo točko oziroma višinski rekord, a ni bilo nekega navdušenja, da bi se v momentu tega preveč veselila. 

Na poti proti prelazu. 

Na začetku je bilo še kar ok.



Huan me je kljub groznemu vetru na vrhu vseeno šklocnil, medtem ko sva čakala Eli.

Kongmaru La prelaz, 5200 m.

Francoz in Korejka sta bila še precej daleč stran, a kljub temu, da mi ni bilo vseeno za njiju, na prelazu vsekakor ni bilo mogoče, da bi ju čakali, saj bi zmrznili. Dolgo že nisem doživela takšnega vetra in mraza, jaz pa v nizkih pohodniških čevljih! Ob prihodu na prelaz sem takoj videla, da je bila pot navgor še v resnici prav prijetna. Strmo pobočje na drugi strani z ogromno napihanega snega mi je požel precej strahu v kosteh ... A vedela sem, da druge, kot da reskiramo in gremo, nimamo. Lahko bi se vrnili nazaj v tabor in šli do vasice prejšnjega dne, a bi to pomenilo, da bi še zelo dolgo časa trajalo, da bi prišli nazaj v mesto Leh. Bila bi vsekakor bolj varna opcija, ampak tako smo pač ljudje - včasih z glavo skozi zid ...

Prve 10 min sem samo zmedeno tavala levo in desno ter se počasi začela zavedati, da sem res edina z izkušnjami v snegu. Počutila sem se, da je moja naloga, da ju vodim in izberem, kje bomo šli navzdol, saj pot, jasno, ni bila vidna. Na drugi strani prelaza je bil sneg zares globok. Na srečo je bil moker, kar je pomenilo, da bi se kdorkoli od nas v primeru padca hitro ustavil, poleg tega se je veter na drugi strani čedalje bolj umirjal. Če bi bilo ledeno, vsekakor pot navzdol brez opreme ne bi bila možna, saj je bilo precej strmo. Na vrhu prelaza je bila še večja opast, kar sem jaz seveda takoj opazila, Argentinec pa direktno proti njej ... Seveda sem ga ustavila. 

Moja največja skrb je vsekakor bil plaz, na kar Argentinca nista niti pomislila, ker ne poznata teh stvari. Drugega kot plaz in nizki pohodni čevlji me ni preveč skrbelo, saj sem videla, kakor rečeno, da sneg ni leden. Razložila sem jima, da se moramo premikati eden po eden. Snega je bilo toliko, da se mi je skoraj ves čas, razen kjer je bil spihan, udiral do pasu. Nekako sem skušala izbrati pot, ki bi bila čim manj nevarna. Ker sem se želela čim prej izogniti nevarnim predelom, sem kolikor hitro sem lahko, šla navzdol, v bližino nekih skal, kjer je bilo že malce bolj položno. Argentinca sta mi počasi, a precej odlično sledila. Še posebej Eli je bilo zelo strah, saj v življenju še ni bila v stiku s toliko snega, še posebej pa ne na način, da bi po njem hodila (prihaja namreč iz Buenos Airesa). Ko sta do položnega dela po kar nekaj časa prišla še ona dva, sem si oddahnila, saj sem vedela, da smo plazovom ušli. Od tu dalje nas je čakalo še prečenje v levo, ki nam je vzelo ogromnooooo časa, vse to zaradi udiranja do pasu. Eno pohodniško palico sem dala Eli, da je imela dve (prej je ves čas hodila z leseno palico), saj je majhna in ji je to udiranje bilo še veliko težje.

Po mučni in dolgi hoji po snegu v nizkih pohodnih čevljih, ki je bila vsekakor najbolj neumna in nevarna stvar v mojem življenju - a potrebna, če sem se želela vrniti v dolino, smo prišli na predele brez snega. Objeli smo se in se veselili, da smo živi in da še čutimo vse prste na nogah. Visoko na pobočju smo opazili, da naši poti sledita še Francoz in Korejka. Po tihem sem upala, da brez težav uspe tudi njima. In jima je. Ker smo se mi trije za nekaj časa ustavili za malico, sta nas potem kmalu dohitela. Od tu dalje, kjer ni bilo več snega, smo pričakovali enostavno pot do vasice. A težavam kar ni bilo videti konca. Pot je ves čas potekala ob reki, ki je bila zaradi količine zapadlega snega precej vodnata, poleg tega je na nekaj predelih bil še star sneg z veliko razpokami in luknjami, ki smo se ga lahko izognili le čez skale v bližini. Kot da nismo vsi imeli že precej travmatično izkušnjo v snegu, smo morali še večkrat plezati čez krušljive in blatne skale. Poznalo se je, da je meni takšen teren enostaven, njim pa precej nepoznan, a uspelo jim je vse. Pot navzdol je bila zame v resnici precej zanimiva in enostavna, kljub napornemu dnevu sem se počutila super. Zaradi tega sem še svojo drugo palico podarila Francozu, ki jo je vsekakor potreboval bolj kot jaz. Hodili smo počasi in veliko sem jih čakala, a želela sem, da pot zaključimo skupaj.


Počasi nas je začela loviti tema. 

Okrog osme ure zvečer, ravno ob prihodu teme, smo prispeli v zadnjo vasico trekinga Chogdo, kjer naj bi prespali, naslednje jutro pa se odpeljali nazaj v civilizacijo, v Leh. Francoz in Korejka (bila sta par) sta se s taksistom, ki ju je pripeljal na začetek trekinga, dogovorila, da ju ob dveh popoldne ta dan počaka v vasici, da ju odpelje nazaj. Ker ni bilo na poti signala, taksista nista mogla obvestiti, da se je na poti precej zalomilo in da jima do dveh ne bo uspelo priti do vasice. Verjamete ali ne - taksist je bil ob osmi uri zvečer, ves živčen in zaskrbljen, ker je vedel, da je zapadlo ogromno snega, še vedno v vasici in čakal na njiju. Najprej je priletel do mene in Eli ter nama kazal fotko Francoza, če sva ga kje srečali. Rekli sva mu, da je 100 m zadaj. Taksistu se je oddahnilo in bil je izredno vesel, da je z njima vse ok. Taksi - jeep je bil dovolj velik, da smo se vožnji pridružili še vsi ostali. Tako nam ni bilo potrebno noči preživeti še v enem homestayju. Ob deseti uri zvečer smo zares ubiti prispeli v Leh. 

Celo vožnjo do Leha se mi je smejalo, saj sem bila vesela in ponosna, da smo varno pripeli v dolino.



Komentarji

  1. Huf! Tole pa je bilo pestro in polno novih izkusenj. Vsekakor so tvoji dnevi potekali tako razburljivo, kot tudi moji 🙃😅
    Ob zapisu, da si izvedela veselo novicko pa sem tudi sama potočila par solz.🥰

    Vesela sem, da si sedaj na varnem skupaj z eno bogatejšo izkušnjo. 🤗

    Maruša

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar, Maruška🥰 Jaz pa sem vesela, da si tudi ti doma - z novim članom in da je vse tako, kot mora biti.💗

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

1. Brez plana v Himachal Pradesh

15. Uzbekistan

17. Ljubo doma, kdor ga ima