8. Julley🇮🇳

Oh, Indija ... Adijo, ti rečem ... Namaste, julley ...🇮🇳. Vsekakor se nekoč vrnem in raziščem še večji del države, pa čeprav sem v zadnjih treh dneh imela malce krize. V mesecu in pol sem doživela marsikaj lepega, včasih napornega, preizkusila mnogo njihove hrane, spoznala številne čudovite ljudi in se vsaj malce podučila o njihovih različnih kulturah in religijah. V Delhiju in Himachal Pradeshu sem uspela izkusiti "pravo" Indijo s hinduizmom, v Ladakhu pa se približala Tibetanski kulturi, budizmu in visokim goram Himalaje. Naučila sem se, da nekateri življenje živijo še zares zelo preprosto, kar sem vseskozi opazovala s široko odprtimi očmi. Kot evropejko me je marsikatera stvar na poti šokirala. Grozno umazani wcji z na tisoče muhami, hiše brez kopalnic in brez vodne napeljave, življenje brez hladilnikov, elektrika samo ob večerih, prastari avtobusi, delno (ne)delujoče električne vtičnice, grozno velika gužva v mestih, mnogo prahu in smeti, kaos na cestah in še marsikaj drugega ... A so me marsikatere stvari tudi pozitivno presenetile. To prijaznosti ljudi (še posebej v Ladakhu), dejstvo, da se da z nasmeškom živeti kljub revnemu življenju, čudoviti razgledi, divjina, občutek odmakjenosti in naučena lekcija, da nekaj bo že, pa čeprav se kdaj kaj zalomi oziroma se sprva zdi popolnoma nemogoče (na primer kako sredi ničesar najti pravi avtobus). Do neba sem hvaležna za vse lepe spomine, ki mi jih je Indija ponudila. 

Namaste - pozdrav, ki sem ga za zdravo in adijo uporabljala v Indiji.

Julley - pozdrav, ki sem ga za zdravo, adijo in hvala uporablja v Ladakhu.

Približno kje vse sem se potikala.

Če se vrnem še na zadnje dni Indije ...

V sredo, 20. 6. 2023, sem se z deljenim taksijem odpeljala iz Leha (Ladakh) v Manali (Himachal Pradesh). Gre za 428 km dolgo pot. To je bila najbolj naporna in grozna vožnja v celotnem času Indije. V avtu sem na čisto zadnjih sedežih, stišana z dvema drugima človekoma in z glavo skoraj čisto pri stropu, preživela mučnih 14 ur. Cesta je bila v nepričakovano izredno slabem stanju, zaradi česar sem zaradi moje višine pridelala nekaj bušk, saj sem se zaradi svoje višine in stiščanosti na zadnjih sedežih konstantno zabijala z glavo v strop avtomobila in ob okno. Zdelo se je, da se vožnja nikoli ne bo končala, a sem preživela. V nogah sem zaradi tako dolgega sedenja čutila velike krče, prav tako me je zelo bolela rit, kar sem čutila še nadaljnje tri dni. Kriza zadnjih treh dni se je začela ravno s to vožnjo, predvsem pa je bazirala na tem, da sem v Manaliju bolj kot ne samo čakala, da se usedem na nočni bus proti Delhiju, ki sem ga imela v tretji noči po prihodu v Manali. Dve noči sem spala v hostlu. Malce krize sem imela tudi zaradi pogrešanja domače rutine, mojih športnih aktivnosti, predvsem pa Markota, ki ga, po mesecu in pol že zdaj zares precej pogrešam. Po treh dneh sem bila že totalno sita mesta. Čeprav sem uspela iti na en pohod, se vsak dan s hojo gor in dol fino zmatrala, misli umirjala v gozdu/parku (na srečo je Manali zares zelen in nudi kar nekaj opcij za izogib mestu) in zadnji dan celo poiskusila plezarijo, me je gužva vseeno malce vrgla s tira. 

V zelenem in mirnem parku, kjer diši po gozdu in ne po izpušnih plinih, sem veliko brala.

Najdbe na pohodu.😎

Poskus na en vrh na 3600 m. Žal je borba z grmovjem prekinila moj vzpon na nekje 3200 m. Za pot sem uporabljala aplikacijo Maps.me. Kar naenkrat je zmanjkalo poti oziroma sem se po pol ure borbe z grmovjem odločila, da to nima smisla in obrnila.




Plezanje. Za tem plezanjem tiči zanimiva zgodbica. Še ko sva z mami bili v Manaliju v začetku maja, mi je na Instagramu začel pisati Sidd, manager ene agencije v Manaliju, ki organizira plezanje, trekinge in druge avanturistične zadeve. Začel mi je najprej pisati iz profila agencije, potem pa je hitro prešaltal na svoj osebni profil. Vsak dan mi je napisal, če bi šla plezat, a sem vztrajno zavračala, saj sem bila z mami in je nisem želela pustiti same (ali jo prosit, če gre z menoj). No, glede na to, da sem bila zopet v Manaliju in tokrat sama, sem mu pisala, da zdaj pa lahko grem plezat. In sva šla. Zraven je šla še neka njegova kolegica iz Rusije. Bilo je v resnici prav luštno. Sidd je skuliran 22 letnik in res fino je videti, da se zanima za takšne stvari, ki so v teh predelih še precej nerazvite. Šli smo do neke skale, kjer sta navrtani samo dve smeri (ena z oceno 6a - na fotki in druga z oceno nekje na oko rečeno 6c ali celo več). Malce sem cvikala, saj je bil štant izpod rok Sidda precej drugače narejen, kot smo ga naučeni narediti mi, ampak ok, varen je recimo da bil, kar je važno. Zaradi nevplezanosti in veliiiiiikih razdalj med svedri sem se odločila za top-rope in v resnici mi je še kar dobro šlo. No, po kakšnih treh urah smo se vrnili nazaj v Manali in poslovili. Potem pa mi Sidd, ko sem že jedla kosilo v restavraciji, pošlje sporočilo: "Can you give me some money?". Mene je skoraj kap. Na kratko povedano: v resnici me je on kontaktiral, če bi šla z njim plezat v smislu vodič/stranka. Ampak tega ni nakazal, niti povedal, jaz sem mislila, da si le želi plezarije z mano, glede na to, da je bil navdušen, da je v Manaliju nekdo iz Evrope, ki sicer pleza. Vsekakor ne želim nikogar obrati denarja, ampak tole vsekakor ni bilo izvedeno na ravni, da bi lahko človek dojel, da je on v resnici želel od mene "najem" opreme in vodiča. Kakorkoli - na koncu sva ze dogovorila, da mu namesto original cene, ki običajno znaša 2000-3000 rupijev, dam samo 1000 (cca. 10 eur). Sem si rekla naj mu bo, pa si naj špara za opremo. Svetovala sem mu tudi, naj svojim bodočim strankam, v kolikor jih kontaktira preko Instagrama, nazorno pokaže oziroma pove, da to ne bo le prijateljsko plezanje.😂


V mestu Manali je grozno veliko turistov, veliko več, kot jih je bilo, ko sva tam bili z mami v začetku maja. Pa se mi je že takrat zdelo, da je veliko ljudi. Predstavljajte si vrhunec sezone na promenadi na Slovenski ali Hrvaški obali in to gužvo dajte krat 5. Zraven pa dodajte še taksije, traktorje, rikše in avtomobile, ki neumorno hupajo, pa še krave in pse. Od hostla do avtobusne postaje za nočni bus sem se morala prebiti čez celo mesto in za približno 2 km sem potrebovala debelo uro. Zaradi vlažnosti in občutka utesnjenosti v tej gužvi sem si morala med to kratko razdaljo kupiti kokakolo in se usesti na neke stopnice, ker sem se že malce tresla. Nočni avtobus, ki sem ga imela v noči iz 24. na 25. junija, se je zaradi obilnega deževja precej zavlekel. Namesto 12 ur sem na avtobusu preživela celih 16 ur. Sredi noči smo namreč 3 ure stali, saj je bila cesta zaradi poplav zaprta. Je bil pa avtobus vsaj razmeroma udoben in je imel veliko prostora za noge (semi-sleeper vrjanta).

Ko smo končno prispeli v Delhi, sem se z Uberjem zapeljala v Climb Central Delhi. Gre za plezalni center v New Delhiju, kjer lahko plezaš na top rope na štriku, na auto-belay ali pa na majčkeni bolderci. Vsi grifi na smereh so bili noro drseči, jaz sem imela neke prastare, že verjetno 20x popravljene plezalke, bila sem brez magnezija, v centru pa noro vroče in večja gužva, kot v najbolj gužvastih dnevih v PCCju. Ker na bolderci v večini ni bilo nobenega, sem tako skoraj ves čas preživela le tam. Je pa v splošnem bil center prav lep na pogled.


Plezalke.😂

Zvečer ob 23:30 sem imela let proti Indoneziji - Baliju. Najprej sem letela do Malezije - Kuala Lumpurja, kjer sem morala okrog 10 ur čakati na naslednji let. V času čakanja na letališču sem precej trpela. Vse me je bolelo, zeblo me je, imela sem beden glavobol - vse skupaj je začelo kazati na to, da sem zbolela (v resnici sem upala na to, da sem le tako utrujena). Na letu iz Kuala Lumpurja do Balija (3 ure) sem mislila, da me bo pobralo. Čez cel dan nisem imela niti nobenega apetita, pasala mi ni niti voda. V naslednjih dneh se je izkazalo, da sem bila očitno samo tako zelo utrujena, glede na to, da sem že drugo noč "prespala" sede.

Na letališču v Kuala Lumpurju sem ležala kar na tleh, ker nisem mogla sedet.

Na Baliju me je na letališču čakal šofer, ki sem ga, sreča, do nastanitve blizu hotela bookirala že prej. Neskončno utrujena sem okrog ene ure zjutraj v smrdeči in mušic polni hotelski sobi zaspala kot hrček. Prvo jutro sem spala do dvanajstih, ker sem zares potrebovala spanec, potem pa sem se prestavila v Canggu, kjer sem imela rezerviran hostel. 

Hostel ima tudi bazen.

Zajtrk v hostlu - mango smoothie bowl za 2 eur.😍

V Cangguju se že dva dni čudim številu turistov. Upam, da mi bo v naslednjih dneh Bali postregel s čudovitimi spomini, saj se bom (verjetno), hitro odpravila na Javo. Si pa nikoli v življenju nisem mislila, da bom dejansko kdaj na Baliju. Kot prvo zato, ker raje izbiram gorske destinacije in kot drugo za to, ker ne maram izjemno popularnih destinacij, kar Bali definitivno je. Ampak sem še v Indiji razmišljala, da bi mi dobro delo iti iz hladnega podnebja malce na morje, poleg tega pa sem želela izkoristiti mojo bližino Indoneziji. No, pa da vidimo, kaj mi bo ponudila in če me lahko očara.😉

Mesto Canggu me ni kaj preveč pritegnilo in v resnici imam občutek, da bo podobno tudi na ostalih predelih Balija. Kadar potujem, si želim stika z domačini, in spoznavanja njihove kulture. Tega tukaj vsaj zaenkrat še nisem niti malo začutila. Vsi so sicer zelo prijazni. Vsekakor se veselim vseh lepih peščenih plaž, turkizne vode in morskih dogodivščin (pustmo to, da sicer nisem velik ljubitelj morja😂), a se tu zaenkrat zaradi številnih fancy restavracij, turistov iz vsega sveta in "evropskega standarda" res nisem začutila.

Canggu je raj za surferje, ni pa tu "lepih" plaž (torej tistih z belo mivko in turkizno vodo), a sem želela prva dva dni ostati tukaj, da se malo spočijem od vsega transporta. Poleg tega sem morala nabavit kopalke, "spodobne" kratke hlače in majico. V Cangguju je namreč ogromno trgovin. S seboj od doma tovorim le pohodna oblačila in tu sem se v tem počutila kar malce smešno, saj so vsi precej urejeni. Turistov je zares veliko, predvsem gre za avstralce in tudi cene oblačil so že skoraj popolnoma prilagojene avstralskim. Najprej sem bila kar malce presenečena, saj se mi je vse zdelo zelo drago. Vsekakor so cene višje, kot v Indiji, a če pazim, kaj kupim/naročim, se lahko imam prav fino tudi z nadaljevanjem potovanja na low-budget. Zanimivo je, kako so se mi spremenili pogledi na cene. Po mesecu in pol potovanja po se mi vse, kar stane nad 5 eur, zdi grozno drago. Ko sem kupila kopalke, majico in dvojne kratke hlače se mi je zdelo, da sem bankrotirala.

Morda lahko omenim še, kako se premikam po otoku. Če gre za daljše razdalje, uporabljam taxi-skuter, ki deluje na podoben princip kot Uber. Skuter me pobere na željeni lokaciji, cene prevoza so precej nizke. Skuter je tudi odlična izbira zaradi časa, saj te mnogo hitreje pripelje na cilj, kot avto, ker se prometu izogiba po pločnikih in vse povprek. Ko se bom prestavljala z nahrbtnikom, bom morala vseeno naročiti avto. Vseeno pa čim več kilometrov, kot se da, prehodim, da prišparam in da se hkrati malce razmigam, čeprav je precej vroče.



Najboljša stvar tu je vsekakor vso tropsko sadje, ki si ga lahko zaradi nizkih cen privoščim skoraj da v neomejenih količinah.

Kilo papaje za 70 centov. Ni dvoma, da se bom predozirala s tropskim sadjem ...

Komaj čakam, da zapišem še več utrinkov iz Balija. Verjamem, da bom videla še mnogo lepega in držim pesti, da občutek ne-domačnosti, kot je v Cangguju, izgine. Lahko pa povem, da že imam v grobem zamišljene naslednje dogodivščine.🙌🙌🙌 Več o njih v naslednjem blogu.😉

Nagradno vprašanje: katere čevlje sem v zadnjih dneh nosila na žgočem Indonezijskem soncu?😂
Aja - gležnje mam ful fajn rjave, vse kar je nad njimi pa v Indiji ni dobilo priložnosti, da porjavi. 







Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

1. Brez plana v Himachal Pradesh

15. Uzbekistan

17. Ljubo doma, kdor ga ima