7. Iz znosno turističnega Leha v pozabljeno dolino Zanskar

Spomnim se, da sem še kot tečajnica na ferajnu poslušala zgodbe enega izmed alpinistov, ki je razlagal o njegovih alpinističnih pristopih na deviške gore v dolini Zanskar. Od takrat dalje sem vedela za obstoj te doline, nikoli pa si nisem mislila, da bom v življenju dejansko tu stala tudi sama. Vrhove gora sem sicer opazovala le od daleč, a sem tudi spodaj v dolini na 3600 m doživela marsikaj čudovitega. Lepota doline Zanskar se skriva v občutku odmaknjenosti. A v resnici to ni le občutek, temveč dejstvo. Zanskar je prepreden z neokrnjeno naravo, zasneženimi gorami in slikovito pokrajino. Med vsemi naravnimi lepotami se tu najdejo tudi stoletja stari samostani in ljudje, ki še vedno živijo precej enostavno (in težko) življenje. Dolina leži južno v regiji Ladakh in je obdana z visokimi gorami, velik del leta pa je odrezana od preostale Indije. Edine poti do Zanskarja vodijo čez visoke prelaze skozi Himalajo. Pozimi v dolini temperatura pade do -30 stopinj celzija in je povsem prekrita s snegom. V Zanskar je tako mogoče iti le nekje od maja do septembra.

Še preden sem se odpravila v Indijo, sem pregledovala možnosti, kako priti v to dolino, saj se ta namreč nahaja ravno na severu Indije, v Ladkhu - deželi, kjer sem zdaj že en mesec in kjer je populacija približno enaka Ljubljanski, poseljena pa na območju več kot štirih Slovenij. Že takrat sem ugotovila, da v splošnem neke agencije ne nudijo turističnih tur v ta konec regije, saj gre, kljub večji in večji dostopnosti vsako leto zaradi gradnje novih makedamskih in asfaltiranih cest v prid lokalnim prebivalcem, za zelo nedostopna področja. Tudi ko sem prišla v Ladakh, sem videla, da se Zanskar ne nahaja v splošnem urniku tur turističnih agencij ali deljenih taxijev. Ampak ker sem uspela iti na turo po jezerih, ki je bila malce izven okvirjev splošnih želja turistov (a še vseeno daleč stran od tega, kar sem si želela zdaj😅), sem počasi začela verjeti, da morda najdem koga, ki bi se mi pridružil. Vsekakor sem pričakovala višjo ceno transporta, a sem bila na to pripravljena. In res - nasmehnila se mi je velika sreča in še enkrat se je izkazalo, da je bil hostel odlična odločitev. Uspela sem najti tri Nemce, oni so našli eno Japonko in jaz še eno Irko. Tako nas je bilo na koncu kar 6, kar je v resnici itak maksimalno število ljudi v taksiju. Bomba! Vedela sem, da skupino imamo, najti je bilo potrebno le še nekoga, ki nas bo v Zanskar dejansko peljal in bil pripravljen z nami preživeti 5 dni. Pa se nam je tudi tukaj nasmehnila sreča (pravzaprav VELIKA sreča, ker smo imeli odličnega šoferja). V turistični agenciji, kjer dela Dorji, ki sem ga omenila v prejšnjem zapisu, nam je uredil celotno turo in to za razmeroma dober denar. Če pomislim, da gre za dolge ure vožnje in 5 dni v celoti, je za evropske razmere cena ture bila izjemno nizka. Ampak tu se je potrebno prilagoditi lokalnim cenam in barantati glede na te. Za približno 150 eur sem 5 dni odkrivala Zanskar in povem vam, ko smo vstopili v samo dolino, bi v momentu plačala še enkrat toliko. Tudi ekipa je bila precej bolj meni pisana na kožo, v primerjavi z ekipo na prejšnjem tripu. Pogovarjali smo se o meni ljubših stvareh, se veliko hecali, predvsem pa se je poznalo to, da smo mlada ekipa (razen Japonka šteje nekaj čez 40, a je zares faca). Pa smo šli - jaz, Alice, Leon, Anna, Korbi, Tomoko in naš super šofer Tundup.

Ekipa. Šofer je na sredini spodaj.

14. 6. - 18. 6. 

Prvi dan smo se večino dneva samo vozili (cca. 11 ur). Pot je bila precej razburljiva, dolga, naporna, a smo vse to pozabili, ko smo dosegli samo osrčje Zanskarja - kraj Padum. Iz Leha smo se do največje vasice v Zanskarju lahko peljali po neki novi cesti, ki je deloma še v izgradnji. Nekaj poti je bilo asfaltirane, največji delež pa le makedam, včasih precej težek in izpostavljen teren. Dočakali smo padajoče kamenje iz pobočja nad nami, strme prepade na eni strani ceste in mestoma slabe razmere, ki so predvsem nekaterim motoristom delale precej preglavic, saj so težko nadaljevali. Edini turisti, ki smo jih v celotnih 11 urah srečali prvi dan, je bila namreč le skupina motoristov. Le predstavljajte si, kakšno veselje je vrelo v meni, ko sem se bolj in bolj oddaljevala od turizma in civilizacije. Tudi v vseh naslednjih dneh smo skoraj da srečevali le eno in iste turiste, torej te motoriste. In razgledi? Že prvi dan super nori ...

Naša Toyota z nahrbtniki na strehi.







Kosilo na poti - instant rezanci Maggi. Ti so v indiji velik hit, dobiš jih lahko vsepovsod. Velikokrat ne dobiš kakšne druge hrane, le Maggi. Tu je bilo tako ... Mi pa ful lačni.🥹


S prihodom v Zanskar se je pričela tudi asfaltirana cesta. Po skoraj 11 urah vožnje po makedamu je bil občutek približno podoben tistemu momentu, ko se z rolarji po slabi cesti zapelješ na fliko novo asfaltirane ceste.




Tandup (naš voznik) nas je pripeljal do mesta Padum in nas želel dostaviti v enem izmed guesthous-ov, ki je vključeno v ceno nudil zajtrk v bližnji restavraciji. V resnici tega nismo bili preveč veseli, saj smo si želeli izkušnje lokalnega homestay-ja. Od tega trenutka dalje se je Tundup izredno sprostil in postal široko nasmejan. Verjetno mu je odleglo, da nismo klasični turisti, željni luksuza, ampak pristne izkušnje z lokalnimi prebivalci. Ker je on sam odraščal ravno v dolini Zanskar in ima tu še vedno celotno družino, nam je predlagal, da gremo kar v njegovo vasico, ki se nahaja 15 min vožnje stran od Paduma. Takoj smo zagrabili njegovo ponudbo. Čeprav nismo vedeli, kakšen bo homestay, smo čutili, da je to prava odločitev. Odpeljal nas je v izjemno čudovito vasico Karsha, katere del leži vgrajen v skalo, razgledi pa so omamno lepi. Ne bi si mogli želeti lepšega ambienta za naslednje tri noči. V homestay-ju smo dobili dve sobi s kopalnico (in seveda samo mrzlo vodo za tuš oziroma polivanje) in v smešno nizko ceno vključen zajtrk ter večerjo. Družina v homestay-ju je bila izjemno prijazna, kuhali so dobro in veliko, predvsem pa so bili ves čas nasmejani. Ubiti od vožnje smo komaj dočakali okusno večerjo z lokalnimi dobrotami.

Otroci v Karshi.

Razgled iz homestaya.


Naša vasica, kjer smo spali 3 noči.

Večerja.

Hitro smo padli v spanec in komaj čakali naslednji dan, ki je bil namenjen raziskovanju same doline v okolici Paduma. Moja budilka je bila zaradi želje po sončnem vzhodu nastavljena pred peto uro zjutraj, a sem vzhod potem dejansko prespala, saj je bilo jutro precej oblačno. Prvo jutro zjutraj sem se vseeno spravila pokonci eno uro pred zajtrkom in šla na sprehod malce v breg. 



Po zajtrku nas je pobral Tundup in z avtom smo se najprej odpravili v vasico Zangla. Ta ima visoko na skalnatem hribu staro, deloma prenovljeno palačo, v kateri je med letoma 1823-1824 prebival celo Madžar Alexander Csomo. Da smo lahko vstopili vanjo, smo morali v vasici prevzeti ključ. Madžar Csomo je izdelal prvi Angleško-Tibetanski slovar, prav tako pa po svetu skušal razširiti tibetansko kulturo. V ruševinah palače je še vedno ohranjena njegova soba. 




Po palači smo šli v vasico, kjer se nahaja majhen samostan, nekaj malega hišk in izjemno majhna osnovna šola. Slučajno smo naleteli na gospo, ki je naši naslednje dve uri povsem obrnila na glavo - v pozitivnem smislu. Najprej nam je pokazala, kje je samostan, odprla nam je tudi vrata, da smo si lahko ogledali notranjost. Za tem smo šli na čaj v jedilnico oziroma nek prostor za druženje, kjer imajo otroci zajtrk, kosilo in večerjo. Niti v sanjah pa si nismo predstavljali, da se bomo lahko v tej mini šoli, ki ima samo eno učilnico, spoznali in podružili z otroci.

Notranjost zelo majhnega samostana.

Prostor, kjer otroci dobijo obroke.

Mi smo dobili (pre)sladek metin čaj.


Šola.

Po ogledu samostana smo šli v zelo majhno hiško-šolo, kjer je v učilnici sedelo približno 15 otrok, starih nekje med 4 do 10 let. V eni uri so se mi mnogokrat zarosile oči, ko sem jih poslušala peti, se z njimi pogovarjala, jim pomagala pri nalogah (zmotili smo jih ravno v času angleščine), ... V splošnem nisem nek ekstra velik ljubitelj otrok, ampak ti momenti so bili nepozabni. Najljubše mi je bilo to, da sem jih naučila kratek del pesmi Marko skače. Zdi se mi, da jim je šla precej v uho, kmalu sem namreč pred seboj imela vrsto otrok, ki so želeli, da jim v njihov zvezek pesem tudi zapišem. Zraven sem morala zapisati še svoje ime in od kod prihajam. Slovenijo sem jim pokazala tudi na zemljevidu, saj v resnici niso vedeli niti, kaj ali kje je Evropa. Ti otroci turistov kot smo mi ne vidijo pogosto, zato so bili sprva precej sramežljivi, a so se kmalu razživeli. Bila je nepozabna izkušnja, ki je vsekakor ne bom pozabila nikoli v življenju.










Zares nasmejani smo se po šoli odpravili še na en samostan, ki prav tako leži zgrajen na skali. Brez dvoma ima najlepši in najširši razgled okrog in okrog.





Še v Lehu sem na Googlu zasledila, da se tu v bližini v vasici Chila nahaja slap Sheela, zato smo šoferju predlagali, da obiščemo še tega. 

Po ogledu slapu smo šli nazaj v našo vasico Karsha. Ravno v času prihoda so se začeli zbirati ljudje. Kot da nismo bili že pod širokim vtisom vsega videnega ta dan, smo lahko bili še del njihove ceremonije ob upokojitvi ene gospe, ki je v dolini Zanskar delala kot lekarničarka. Zanjo so pripravili cel program s tradicionalnimi plesi in ostalimi običaji. Ko se tu nekdo bolj "pomemben" upokoji, mu pripravijo takšen dogodek, okrog vratu pa mora nositi ogromno število belih šalov. Biti del tega dogodka je bilo nadvse fascinantno, saj smo se lahko še bolj vživeli v njihov način življenja.









Pred večerjo smo se povzpeli še na najvišjo točko vasice, kjer je tudi samostan, a je bil v renovaciji. Razgledi ob pozno popoldanski svetlobi so bili magični ... 








Tretji dan odkrivanja doline Zanskar je bil namenjen samostanu Phugtal, do katerega najprej vodi dve uri in pol vožnje z avtom, potem pa še nekje uro in pol hoje. A se je splačalo. Prav noro fajn se je bilo od vse vožnje malce razmigati in iti na mini pohod. Phugtal je prav posebno mesto, ki leži vklesano v skalo. Po podatkih Googla naj bi tu bilo poleg starejših budističnih menihov kar nekaj otrok, ki s širokimi nasmeški priletijo do turistov. Zaradi tega je Tomoko s seboj tovorila kar nekaj piškotov. Žal smo prišli ravno v času, ko so otroci bili na neki ekskurziji v drugi vasici. Tako smo v Phugtalu srečali samo starejše monke.

Alice je ta dan postala eno leto starejša. Podarila sem ji čokolado Milka, ki sem jo našla v eni dobro založeni in dragi trgovini v Lehu.

Ob vstopu v Phugtal.






Šofer nas je po prihodu nazaj v Karsho povabil k njemu domov na večerjo, nad čemur smo bili izjemno presenečeni in navdušeni. Ob osmih nas je peš pobral v homestayju, njegov dom s širšo družino je bil 10 min hoje stran. Njegovo povabilo nam je dalo vedeti, da v naši družbi uživa, kljub temu, da je njegova angleščina precej slaba in se nismo kaj veliko pogovarjali. Na enem izmed prelazov smo naredili skupinsko fotko in le to si je celo nastavil za ozadje telefona. Za večerjo smo dobili okusne momote z doma narejeno noro dobro omako. Spoznali smo njegovo celo družino, razen njegovih dveh otrok, ki se nahajata v Lehu. Naše dni v Zanskarju so se s to večerjo počasi približevale koncu, vsekakor pa je bil do tega trenutka trip z vsemi spomini nadvse nad pričakovanji. 

Sem mogla tudi sama poskusit, kako se izdeluje momote.



Mama našega šoferja - Sakina.

Predzadnji dan nas je Tomoko zapustila, saj ni želela nadaljevati proti Kargilu (tako smo se zmenili že na začetku). V večini nas je čakala samo panoramska vožnja skozi dolino Suru proti kraju Kargil. Kargil se sicer še vedno nahaja v regiji Ladakh, a je izjemno blizu regije Kashmir. Največja razlika med Kargilom in ostalimi predeli Ladakha je ta, da je tu 75 % muslimanov (kot v regiji Kashmir), saj je že precej blizu Pakistana. Ta območja veljajo tudi kot nekoliko varnostno manj stabilna. Leta 1999 je tu potekala tudi Kargilska vojna, v kateri je Pakistan želel zavzeti Kargil, a se ta zdaj še vedno nahaja v Indiji. Po nekje 10 urah vožnje po izredno slabih cestah smo prispeli v bližino Kargila. Pot je bila kljub naporni dolžni zelo slikovita, saj smo se vozili skozi dolino Suru, ki nudi razglede na dva večja ledenika in 7000 m visoko goro. 

Kao jokamo, ker se moramo posloviti.😅





Ob prihodu v prve vasice v bližini Kargila smo takoj začutili popolnoma drug svet. Vse ženske so bile zakrite, vsi so nas gledali in v nas strmeli z debelimi očmi. A prespali smo v zelo prijetnem guesthousu pri muslimanski družini. Edino hrana je bila še vedno podobna oziroma bolj kot je enaka kot na prejšnjih območjih. Tu se je nekoliko spremenil tudi jezik, ki ni več Ladakhi, temveč jezik Balti. Balti je tibetanski jezik, ki ga govori ljudstvo Balti v baltistanski regiji v Pakistanu, prav tako pa ga govorijo v dolini Nubra v Ladakhu in v Kargilu. Družina je bila res izjemno prijetna. Zdelo se nam je, da ne doživijo veliko turistov, kot smo mi, saj so nas želeli veliko slikati.

Zadnji dan nam je preostal le še kratek ogled mesta Kargil, ki je sicer drugo največje mesto v Ladakhu (prvo je Leh) in vožnja nazaj v Leh z nekaj postanki na zanimivih točkah (kraj Lamayuru in Alchi). 







Obisk doline Zanskar in kratko potipanje muslimanskega dela Ladakha je zame bila neverjetna izkušnja. Kljub dolgim uram v avtomobilu in pomanjkanju gibanja v teh petih dneh, sem izjemno vesela, da sem bila del tega popotovanja. Mislim, da se bo dolina Zanskar v naslednjih letih precej bolj odprla turistom zaradi gradnje raznih cest. Večina turistov se sicer zaradi oddaljenosti in težje dostopnosti za obisk ne odloči, poleg tega so ceste še vedno precej slabe (v 80 % smo se vozili po makedamu). Na Zanskar imam mnogo lepih spominov. Zaključek tega tripa je počasi začel oznanjati tudi moj odhod iz Ladakha. V sredo, 20. 6. 2023, se bom z deljenim taksijem prestavila nazaj v Manali (Himachal Pradesh), od tam pa šla na nočni avtobus proti New Delhiju. V nedeljo, 25. 6. 2023, letim v Indonezijo. Če bom pogrešala Ladakh? O, pa še kako. Ampak ali se tudi veselim novih dogodivščin v novi državi? Seveda!🙂




Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

1. Brez plana v Himachal Pradesh

15. Uzbekistan

17. Ljubo doma, kdor ga ima