6. Še vedno v Ladakhu💛
Ja - še vedno sem v Ladakhu in še tudi nekaj časa bom. Ker mi je tu všeč, se mi ne mudi kaj preveč. :)
Štiri dni po trekingu sem se, po pravici povedano, bolj kot ne samo izležavala. To je pomenilo, da sem zjutraj dolgo spala, šla na zajtrk, poooočasi spila kavo, se malce sprehodila po mestu/se povzpela na kak tempelj, šla na kosilo, počivala, šla na večerjo, tortico ... Uglavnem - kot največji couch potato. To, da sem razmeroma dolgo spala niti ni tako slabo, ker se tukaj življenje zjutraj začne šele okrog devetih/desetih. V Lehu sem našla res dobro kavo, pripravljeno na pravem kavnem avtomatu. Že dolgo nazaj (še v Himachal Pradeshu) sem namreč nad kavo obupala, ker si povsod lahko dobil le razredčen instant Nescafe.
Ginger lemon honey tea je moja #1 izbira, če ne pijem kave.
Tri dni sem se v večini družila še z Juanom in Eli, nato pa sta morala kreniti nazaj proti Delhiju. Po šestih mesecih skupnega potovanja po Indiji se njuna pot končuje. Nikoli nisem omenila, a v resnici ona dva nista par, le dolgoletna prijatelja. Juan čez nekaj dni leti v Avstalijo, Eli pa v Italijo. Bila sta zares prijetna družba in izjemno vesela sem, da smo se spoznali.
Drugi dan po trekingu sem se tudi prestavila v hostel. Prvi razlog je denar, saj je hostel enkrat cenejši kot guesthouse, drugi razlog pa je družba. V splošnem imam sicer seveda rajši svojo sobo, a se mi za solo potovanje hostel zdi bolj pametna ideja, saj lahko najdeš tudi kakšne potencialne kandidate za skupne dogodivšine oziroma ljudi za taksije. Tu se namreč za različne ture uporablja shared taxi in več kot se jih nabere, ceneje je. Hostel se je izkazal za dobro potezo. Spoznala sem že kar nekaj prijetnih ljudi, s katerimi se družimo in dogovarjamo za naslednje dogodivščine (naj bodo te zaenkrat še skrivnost, se jih pa izjemno veselim🤩).
Hostel je v resnici prav prav prijeten. Zgrajen je bil nedavno, zato je dokaj nov, predvsem pa je čist, kar je v Indiji visoko na lestvici stvari, za katere si hvaležen. V tem času "izležavanja" sem vseeno uspela postoriti nekaj stvari. Po kar nekaj čaranja in dogovarjanja se nas je končno zbrala ekipa 5 ljudi za tridnevno turo z avtomobilom po visokogorskih jezerih Ladakha, ki smo jo pričeli v četrtek, 8. 6. 2023. Več o tem spodaj. Druga stvar, ki sem jo uspela urediti pa je ta, kam naprej.
Torej, moj prvotni plan je bil, da po Indiji odpotujem v Kirgizistan. Ampak so se plani precej obrnili na glavo. V Kirgizistan vsekakor želim in planiram iti, a bom prej skočila še v Indonezijo. Glede na to, da se moram tako ali tako vrniti v Delhi na letališče, se mi je zdela pametna poteza, da izkoristim relativno nizko ceno letalske karte v ta del Azije, poleg tega pa je ta čas trenutno vremensko udoben za obisk te države. Nekako o Indoneziji v resnici nisem nikoli razmišljala, so me pa premamili vulkani, zanimiva in nepoznana pokrajina ter številne možnosti za plezanje na otoku Java. Java je otok z velikim glavnim mestom Jakarta na zahodu. Čisto na vzhodu otoka se nahaja še otok Bali, ki je zelo blizu Jave. 25. junija iz New Delhija po mrzlem Ladakhu letim na vroč Bali. Tam bom verjetno preživela le nekaj dni, saj me turističnost Balija, ki je postal precej "evropski", ne privlači kaj preveč, potem pa bom pot nadaljevala po celotnem otoku Java vse do Jakarte. Vsekakor si bom morala kupiti kopalke in še kakšno drugo stvar, saj sem pretežno opremljena le z oblačili za hladne temperature. Vizo imam že urejeno. S polno paro moram tako zdaj izkoristiti še preostanek dni v Indiji oziroma Ladakhu.
Indija me je očarala in vesela sem, da lahko tukaj preživim še nekaj dni. Čeprav sem uspela spoznati le majhen delček te ogromne države, me je izjemno navdušila. Če ne bi bil za obisk preostalega dela Indije trenutno vremensko neprimeren čas, bi vsekakor raziskala še večji del države, preden bi se odpravila kam drugam. Res pa je, da tukaj med gorami veliko bolj uživam, kot bi uživala pri preostalih delih Indije (vsaj mislim si tako). Razen na severu je trenutno povsod izjemno vroče, torej ne ravno idealno za špilanje turizma, tako da drugi deli države tako ali tako ne pridejo v poštev. Indija je, kljub njenemu kaosu in onesnaženosti, čudovita država. Včasih se ti zdi, da ne zmoreš več, ker je tu tako drugače, a si že po 15 minutah premisliš, ko zopet doživiš nekaj čarobnega. V njej je prepredenih toliko različnih običajev, jedi, religij, jezikov, načinov življenj, da se čisto, ampak res čisto vsak dan, naučim nekaj novega. Že samo regiji Himachal Pradesh in Ladakh, ki sem ju uspela malce prečesati, sta si med sabo tako različni, da človek komaj vrjame, da gre za isto državo. V Ladakhu je vsekakor veliko več miru in odsotnosti kaosa, bližina Tibeta pa se pozna v drugačnem načinu življenja. O kulturi in običajih sem se tako v Himachal Pradeshu, kot Ladakhu, naučila mnogo. Vedela sem, da je prisotna izjemna pestrost, a da je tako pestro, si nisem predstavljala. Živijo tako zelo različno od nas, še posebej to pride do izraza v mnogih homestayih, kjer sem prebivala in se pogovarjala z domačini. Enostavno ni besed, ki bi opisale, kaj človek tu vse doživi in vidi. Do odhoda iz Indije je še nekaj dni, a jo že zdaj pogrešam. Na tem mestu lahko omenim še to, da se v Lehu počutim izjemno domače. Poznam že kar nekaj ljudi, s katerimi se konstantno srečujem in smo veseli drug drugega, da se vidimo. Tu je Dorji - lastnik turistične agencije, prijeten strejši možakar, ki me vedno pričaka z velikim nasmeškom in mi pomaga pri vsaki stvari (še lokalno pivo je iskal zame, a je ugotovil, da ga lahko najdem samo eno uro vožnje stran iz Leha). K ekipi v restavraciji YumYum z Jasirom na čelu se znova in znova vračam na odlično kavo, običajno tudi zajtrk, mnogokrat še večerjo (in piškote🤭). Jasir že na pamet ve, da če pridem na zajtrk, mi mora po hrani prinesti še kavo Americano. Kar nekaj ljudi v različnih trgovinah me prav tako prepozna in me vedno znova vpraša, kako dolgo bom še tu.
Jem večinoma v restavracijah, ker je realno popolnoma ista (ali celo cenejša) cena, kot če karkoli kupim v trgovini. V času izležavanja sem za tri evre nesla oprat še svoja oblačila, ki so bila po trekingu zares izjemno smrdeča in umazana.
Group trip, 8. 6. 2023 - 11. 6. 2023 - Jezero Pangong, Tso Moriri in Tso Kar
Izležavanje v Lehu sem izkoristila za to, da sem na eno izmed turističnih agencij hodila vsak dan in spraševala, če se je že kdo javil za shared taxi za trip po jezerih. Uredila in plačala sem si tudi dovolilnico, saj jo za obisk teh področij moraš imeti. V splošnem gredo turisti samo na jezero Pangong ali pa to jezero združijo še z dolino Nubra. Moja želja je bila, da grem na jezero Pangong in vsaj še jezero Tso Moriri. Poleg tega sem si želela vsaj dveh noči. Opcije pridružitvi kakšni skupini so se tako zožale, saj so bile moje želje malce izven okvirjev. A nekako se nas je zadnji dan, po tem, ko sem naokrog po hostlu in drugod iskala ljudi, nekako uspelo nabrati 5 (dva Indijca in Švicarski par, ki sem ju spoznala na trekingu).
V četrtek, 8. 6. 2023, smo se zjutraj usedli v Tata Airo (avtomobil), na streho z eno gurtno navezali prtljago in šli dolgi poti naproti. Voznik je zamujal več kot eno uro (klasično po indijsko ...), tako da je že prvi dan na nas postavil malce slab vtis, ki ga s svojim malo čudnim vedenjem in nekomunikativnostjo ni popravil niti v naslednjih dneh ... Je bil pa dober voznik, kar je bilo itak najpomembneje. Cilj prvega dne je bilo jezero Pangong. Srečo smo imeli, da sta bila zraven nas dva Indijca, ki sta vsa ta jezera že obiskala in tako poznala manj oblegane točke. In res - vse štiri dni smo spali in se potikali po območjih, kjer je bilo bore malo turistov, kar mi je bilo izjemno všeč.
Prvi dan smo morali prevoziti 150 km. A to žal ni šlo tako hitro, kot na avtocesti v Sloveniji ... Za teh 150 km smo potrebovali približno 6 ur vožnje po makedamu, asfaltu, čez reke, ni da ni ... Imeli smo seveda avto, ki je zmogel vse te prepreke, ves čas sem samo cvikala, če ne bo moj nahrbtnik odfrčal iz strehe. Teh 6 ur in tudi vse vožnje naslednjega dne so seveda bile malce naporne, a so izjemno hitro minile, saj je bila pot zanimiva in polna čudovitih razgledov. Med samimi glavnimi cilji - jezeri je bilo tudi mnogo drugih manjših jezer. Velikokrat smo se ustavili, da smo se malce naužili razgledov. Ko smo se približali jezeru Pangong smo bili že praktično izjemno blizu meje s Kitajsko - Tibetom. Jezero namreč delno leži v Indiji in delno v Tibetu. Prvi pogled na jezero Pangong na višini 4225 m je bil izjemen. Pripeljali smo se v vasico Merak, ki običajno ni prva izbira turistov, a meni je bila zelo všeč. Vseh nas 5 je spalo v eni sobi z dvema zakonskima posteljama. Meni so na tla dali vzmetnico. Tako je namreč cena prenočišča bila nižja. Dokler je bilo še svetlo oziroma do večerje sem se sprehajala ob "obali" jezera. Večerja in zajtrk sta bila vse dni vključena v ceno prenočišča (to je znašalo cca. 11 eur).
Naslednji dan sem se zgodaj zjutraj vstala skupaj z Beo (5:30), saj sva šli na bližnji hrib, kjer sva počakali prvo sonce. Naj slike povedo več kot besede ...
Že prvi dan sem hitro opazila, da v to grupo ljudi ne spadam ravno 100% odlično. Brez dileme so vsi super in izjemno razgledani ljudje, prav tako smo se v resnici odlično razumeli. A smo se, na primer, med vožnjo ustavljali za vsako bedarijo - ko smo videli zajce, svizce, ko se je prikazala ena lepa gora ... Vse lepo in prav, a po štirih dneh ti gre to potem že malce na živce, da ko si eden nekaj izmisli, tako potem mora biti. Seveda je bilo ustavljanje ob res čudovitih točkah fino, a za vsakega zajca, ki smo ga videli, res ne bi bilo potrebno ... Poleg tega sta švicarja imela neke posebne želje koliko časa bi rada ostala kje in mi smo se jima "mogli" prilagoditi. Ker sem želela celotno izkušnjo v moji glavi doživeti čim bolj mirno, sem vse sprejela s pozitivo in samo sledila njihovim načrtom. Morda se sliši malce narobe, da se nisem postavila zase tudi s svojimi željami, a mi je bilo v resnici vseeno, dokler sem v naravi in na tako finem tripu.
Po sončnem vzhodu na hribu sem šla še do obale in naredila par fotk. Voda v tem in vseh prihajajočih jezerih na tripu je malce slana, prav tako je ob obali na tleh ogromno soli. V jezerih zaradi težkega okolja in slanosti ni rib, je pa na vodi in ob njej ogromno rac in različnih vrst meni nepoznanih ptičev.
Po zajtrku smo se odpeljali naprej proti našemu naslednjemu cilju - jezeru Tso Moriri, ki leži na 4500 m. Zopet smo se vozili kar dolgo, a kakor rečeno, vožnje so minevale precej hitro. V avtu je bilo zradi vseh lukenj in raburkane vožnje praktično nemogoče zatisniti očesa. Med jezeroma Pangong in Tso Moriri je bilo tudi nekaj drugih manjših, a čudovitih jezer.
V vasici ob jezeru Tso Moriri smo prespali v homestay-ju. Vsi smo tokrat za isto ceno, kot prvo noč, imeli svojo sobo (torej tri sobe). Ta homestay je vodil starejši gospod.
Noči v homestayih so bile mrzle, hrana je bila izjemno enostavna (za večerjo običajno samo riž + lečina omaka (dal) ali neka mešana zelenjava z začimbami), a nekako sem se v homestayih zaradi enostavnosti počutila odlično. Prav tako mi je izjemno to, da vidim njihov dom in način življenja, ki je v tem okolju, predvidevam, precej težek. Obdobje brez snega in ledu je kratko - le v mesecih od maja do nekje septembra. Fino je tudi opazovati otroke in njihove igre na ulicah. Na tem tripu so bila še posebej izrazita njihova temnordeča lička, ki so posledica visoke nadmorske višine. Na višji nadmorski višini je, laično razloženo, količina kisika v zraku manjša (zmanjšan je v resnici delni tlak kisika v zraku, medtem ko koncentracija kisika ostaja enaka). Zmanjšan delni tlak kisika v zraku na višini je osnovni vzrok, da človek z dihanjem ne dobi dovolj kisika. Zaradi tega telo proizvede več krvi oziroma rdečih krvničk, ki so prenašalke kisika (poleg ostalih mehaniznov aklimatizacije, kot je pospešeno dihanje itd.). Ljudje, ki živijo na višji nadmorski višini, so višini že prilagojeni in imajo tako "drugačno" kri, kot mi. Nekateri deli telesa, kot so konice nosu ali lica, že v splošnem prejmejo več krvi, koža otrok pa je v primerjavi z odraslimi bolj občutljiva. Zato so njihova lica rdeča/temna.
Zjutraj pri jezeru Tso Moriri sem prespala možnost, da bi šla na sprehod pred zajtrkom, a se nisem kaj preveč sekirala, saj smo se zmenili, da ta dan naprej krenemo nekje po času kosila. Po zajtrku sem se sama povzpela na hrib ob vasici, za tem sem šla še do obale. Bosa sem prehodila kar nekaj obale vse dokler ni začelo zelo pihati. V vasici sem do kosila potem počakala z Indijcema. Švicarja sta šla z voznikom do nekega viewpointa in se od tam sprehodila. Meni je v resnici prav pasalo, da sem dopoldne preživela sama s seboj.
Okrog pol dveh smo se odpravili naprej proti jezeru Tso Kar. Voznik avta je bil malce nejevoljen (to niti ni bilo prvič), ker on bi najraje šel naprej že takoj zgodaj zjutraj. A potem od vsake destinacije/jezera res ne bi imeli nič. Po kar nekaj vožnje smo prišli do naslednjega jezera Tso Kar, ki prav tako leži na višini nekje 4500 m. Štiri dni sem tako rekoč bila ves čas med 4200 m in 5200 m. Z višino nisem imela nobenih težav. Tso Kar je bilo najmanj "lepo", a po svoje zelo zanimivo. Bilo je zelo močvirnato. Noč smo preživeli v "cabins". Gre ubistvu za neke hiške, postavljene le v namene turizma, jedilnica pa je v drugi hiški, kjer je gospod skuhal večerjo. V vseh homestayih in takšnih turističnih prenočiščih v večini delajo samo moški, njihovi otroci so, če ima družina dovolj denarja, v Lehu, saj se tam šolajo. A recimo v vasici ob jezeru Tso Moriri so imeli majhno osnovno šolo, zato je bilo na ulicah videti kar nekaj osnovnošolskih otrok.
Zadnje in izjemno mrzlo jutro sem se prisilila, da sem vstala pred zajtrkom in se povzpela na samostan nad jezerom ter še malce višje. Kljub temu, da v splošnem nisem imela težav z višino, je hoja v breg vseeno poglavje zase. Saj gre, a počasi.🙂 Po kakšni uri sem prišla nazaj do jezera/vasice in imela zajtrk.
Po zajtrku smo vsi skupaj šli še do obale in se sprehodili po neskončnih peščenih hribčkih. Kakor rečeno je jezero Tso Kar bolj močvirnate sorte.
Zadnji dan nas je čakala vožnja nazaj do Leha. Vmes smo se ustavili še v Pugi. Naj slike povedo, kako je bilo v Pugi.🤩
Pred Lehom smo se z voznikom zmenili, da nas pelje še do samostana Hemis, saj smo praktično šli skoraj mimo. Samostan Hemis je najpomembnejši in najbolj bogat budistični samostan v Ladakhu. Čeprav sem si sama pri sebi na začetku mislila, da bi rada le čimprej prišla nazaj v Leh in sem ob pogovoru, če bi šli še do samostana, na skrivaj zavijala z očmi, mi na koncu ni bilo žal. Bila je res dobra izkušnja, saj smo si ga ogledali od znotraj. Za zunanje goste sta za ogled na voljo dva molitvena templja in muzej. Do tega dne še nisem stopila v tempelj (vedno sem si jih ogledovala samo od zunaj). Njihova religija je res tako drugačna ... Žal od tu nimam kaj veliko slik, ker je fotografiranje prepovedano. Srečali smo tudi kar nekaj mladih in starih monkov (tibetanskih budističnih menihov) v rdečih dolgih oblekah. Naučila sem se, da so to v večini samo moški, a obstaja tudi nekaj žensk, ki se odloči za ta način življenja, a zelo malo. Šolanje, dokler ne postaneji monki, traja 8 let. Učijo se jezikov, matematike in nekaj drugih osnovnih predmetov, v večini pa samo religije in molitev. Dovoljeno je, da kadarkoli izstopijo iz tega načina življenja, če želijo.




















































Komentarji
Objavite komentar