4. Prihod v Ladakh + prva dva dni trekinga
Tale zapis bom pričela s tem, da vam povem, da sem se v prvih treh urah po pristanku v Leh, sama pri sebi od sreče zjokala vsaj 5x. Ko sem stopila iz letala na res majhnem letališču, sem okrog in okrog videla samo visoke, zasnežene hribe. Priletela sem na 3500 m. Zrak je bil čist, nebo modro, temperatura hladno-prijetna in vse se je zdelo, da če ne drugega, sem vsaj v čudovitem okolju. A mi je, v že samo prvem dnevu, tudi zaradi precej drugih stvari, Ladakh izjemno prirasel k srcu. Tu se zdi kot drug svet, ki pravzaprav po eni strani tudi je. Ladakh je hladna puščava, ki jo obdajajo visoki vršaci Himalaje. Poleg klasičnih Indijcev, je tu mnogo ljudi z nekoliko bolj kitajskim obrazom. V prejšnjem zapisu sem že omenila, da je Ladakh znan kot "mini Tibet". In res - tu se sprehaja ogromno budistov v rdečih dolgih oblekah, veliko je budističnih templjev in v mestecu se na zvočniku zelo na glas vsako uro predvajajo budistične molitve. Na ulicah je mnogo tibetanskih marketov, znanih kot "Tibetan refugee market". Vse to zaradi bližine Tibeta. Tudi jezik je drug - Ladhaki, ki je menda bolj podoben tistemu v Tibetu, kot Hindijščini.
Tu je precej drugače in to ne samo zaradi pokrajine in zunanjega izgleda ljudi, temveč tudi zaradi karakterja domačinov. Prav nihče ti ne vsiljuje ničesar - ne prevoza, ne izdelkov, storitev, česarkoli. Že taksi iz letališča do guest-housa sem si uredila sama, noben ni priletel do mene in se me držal kot klop. Ko sem se sprehajala čez glavni market, sem že prvi dan govorila z mnogimi lokalci. Močno me je presenetila njihova odprtost, njihovi nasmehi in velika radovednost, kako se imam, od kod prihajam, kaj bom počela, koliko časa bom tu, ... Z veseljem jim odgovarjam na vsa vprašanja, počutim se izjemno sprejeto. Tudi ženske tu izgledajo veliko bolj srečne in se tujcem, v nasprotju s Himachal Pradeshem, tudi široko nasmehnejo. Ljudi zanima vse in vsak ti želi zares vse dobro.
Na glavnem marketu v mestecu, kjer je ogromno luštnih trgovinic z različno robo, te prav vsak iskreno in z velikim nasmeškom, ko greš mimo, najprej vpraša, kako si. Seveda ti potem skozi pogovor ponudi tudi, da malce pogledaš njegovo trgovino, a ti ne vsiljuje ničesar. Večkrat je kdo tudi rekel, da ne rabim kupiti nič, samo naj pogledam, pa čeprav tu praktično živijo samo od turizma (in nekaj malega od proizvodnje marelic, ki so edina stvar, ki tu na veliko uspevajo).
Ker sem vedela, da se bom kmalu odpravila na večdnevni treking po dolini Markha, sem želela pridobiti nekaj informacij, poleg tega sem nujno rabila kupiti še plinsko kartušo. Šla sem v eno izmed turističnih/treking agencij. Pričakovala sem, da me bo spet kdo želel nategniti. Če bi v Delhiju nekomu povedala, da želim na treking brez vodiča, bi mi očital, da sem nora in da vsekakor ni varno, da ne bookiram vodenega trekinga preko agencije. Gospod v agenciji se je ob moji ideji prav prijetno nasmehnil, mi podal vse potrebne podatke, dogovorila sva se še za taksi do izhodišča - vse brez kakršnega koli barantanja. Tu imajo v resnici vse cene fiksne in zapisane v ceniku, pogajaš se lahko samo pri kakšnih lokalnih izdelkih v trgovinicah. Vprašala sem ga, kje lahko kupim kartušo, pa je rekel, da jo lahko ceneje zrihta on, a bo malce trajalo. Če jo želim čimprej, pa jo lahko najdem v eni trgovini na main marketu, a bo dražja. Spet - marsikje drugje bi pričakovala, da bi zamolčal, kje jo lahko kupim, da bi on zaslužil kar se da največ. Vse te stvari so me res pozitivno presenetile in zaradi prijaznosti in gostoljubnosti tukajšnjih ljudi sem že prvi dan začutila, da bom tu verjetno ostala kar nekaj časa.
Poleg vseh naštetih pozitivnih stvari, sem po treh tednih končno našla tudi navaden kruh. Do zdaj sem uspela dobiti samo toast, ki je, nepopečen, vsi veste, precej slabega okusa. Kupila sem ga v trgovini, ki ponuja res ogromno izdelkov. Ni takšen, kot ga speče Marko - pravzaprav precej daleč od tega😅, je pa okus kruhast in ne po toastu. Našla sem celo robčke in posamezne role wc papirja, kar sem prav tako iskala že tri tedne. In to vse sem našla tu, do kamor se lahko pripelješ samo po dolgi in zahtevni visokogorski cesti ali z letalom.
Prvi dan sem si uspela urediti še novo indijsko SIM kartico. Ta, ki sem jo imela prej, namreč zaradi nekih njihovih pravil zaradi varnosti ne deluje (razlog je bližina Kitajske in Pakistana). Prvi vtis v Lehu mi ni dajal občutka, da sem v tisti Indiji, o kateri sem pisala prej, a se je ta občutek vrnil v glavni pisarni mobilnega operaterja BSNL. Ko sem prišla tja, je bila v vrsti pred mano samo ena družina. Nikoli še tega nisem zapisala, a zelo zanimivo je, da se za žensko, moški nikoli ne bo postavil, temveč se bo, kljub vrsti, postavil pred teboj. Na mojo nesrečo so pred menoj prišli trije moški, potem sta se pred mano urinile še dve ženski, verjetno sta si mislili, da jaz itak lahko čakam, ker sem turistka. Vmes se je pisarna še celo zaradi časa malice zaprla. V takih momentih res lahko po*izdiš, ampak si stalno govorim, da tukaj pač tako je. Mudi se mi ne nikamor. No, po dolgem čakanju sem prišla na vrsto. Če želiš tu imeti prepaid kartico, moraš imeti nekoga iz Leha, ki poda svoje podatke namesto tebe, torej nekega lokalca. Ker nobenega nisem poznala, prijazen gospod iz guest housa pa šteje že cca 80 let, se je gospa za okencem ponudila, da bo podpisala sebe. Tako sem za 300 rupijev (3,40 eur) dobila sim kartico z 2GB prenosa podatkov na dan in neomejene klice ter 100 smsov za časovno obdobje 30 dni. Hudo poceni! Upam le, da bo signal v odročnih predelih deloval (vsaj za klice), predvsem zaradi varnosti. A kolikor sem uspela poizvedeti, mobilnega omrežja v večini odročnih predelov ni.
Pozno popoldne prveg dne sem se odpravila še na Leh Palace, ki je dvignjena malce nad mestom. Ker so me še bolj vabili razgledi, sem šla še 100 višincev višje, do budističnega templja. Na 3700 m sem pojedla kekse😂, nato pa se vrnila nazaj v nastanitev (fotke zgoraj). Prvi dve noči sem spala v Guest-housu, ki mi ga je v Himachal Pradeshu, ko sva z mami bili na pohodu, priporočil Izraelec. Zase sem imela veliko sobo, kopalnico pa deljeno, ker je bilo tako ceneje, a v času moje nastanitve ni bilo veliko gostov. Turistična sezona v Ladakhu se je namreč šele pričela. Zvečer se je v Lehu kar precej ohladilo. Mislim, da je temperatura zunaj zvečer segla kar blizu ničle, v sobi pa tudi ni bilo kaj veliko bolje. Čez dan je bilo zunaj zaradi sonca precej bolj toplo. Mraz sem nekako ukrotila, kar sem pogrešala, pa je bolj topla voda. Iz tuša je tekla voda, ki je bila kljub prižigu bojlerja precej mrzla oziroma na meji z mlačno. A sem tega že zdaj precej navajena, res pa je, da še nikjer ni bilo ozračje tako mrzlo, kot tu.
Drugi dan sem si morala dokončno urediti taksi prevoz do vasice Spituk, kjer se začne Markha valley treking. To sem uredila v eni izmed agencij, ki sem jo omenila zgoraj. Zmenila sva se za cenejšo opcijo - prevoz s skuterjem. Malce v dvomih, kako bom s tako velikim nahrbtnikom sedela na skuterju, sem privolila. On že ve. :) V eni izmed knjigarn sem si kupila knjigo, s katero si bom krajšala čas, ko ne bom imela kaj počet (pustmo to, da imam že itak nahrbtnik čisto nabasan). Ker se mi jo je luštalo takoj začeti brat, sem šla v kavarno na črni čaj. Branje je hitro zmotil Indijec, s katerim sva izmenjala nekaj besed. To, da vse zanima, od kod prihajaš, sem že omenila in tokrat ni bilo nič drugače. Tekla je debata o naši lepi Sloveniji, o Indiji in na koncu sva se zmenila, da grem z njim na motor, saj se kot motorist preživlja v Ladakhu in dela za eno agencijo, kjer vodijo motoristične ture. Ladakh je precej znan za motoristične vožnje. Mnogo tujcev motoristev, ki poznajo to regijo, si vsaj enkrat v življenju želijo izkustiti vožnje v Ladakhu (vsaj tako sem še doma brala po forumih). Razlog tiči v tem, da je Ladakh pravzaprav regija visokogorskih prelazov, ki so dostopni z motornimi vozili. Z motorjem se lahko tako pripelješ krepko preko 5000 m nadmorske višine. Midva nisva šla tako visoko in daleč, je bilo pa fino na motorju videti vse zanimivosti, za katere bi sicer morala plačati prevoz v eni izmed agencij. Ta dan sem želela it čimprej spat, ker sem naslednji dan pričela s trekingom. Šla sem še na obilno večerjo, po kateri sem padla v mrzlo noč.
Markha valley trek
Ali sem sploh dovolj aklimatizirana? Ali sem nora, da grem čisto sama? Kaj, če me začne na polno bolet kolk? Kako se bom počutila na 5200 m? Kako se bom znašla, če bo šlo kaj narobe, jaz bom pa v popolnoma odročnem delu in brez mobilnega omrežja? Polona, a se sploh zavedaš, da tu ni gorsko-reševalne službe? Kaj, če se izgubim? Kaj, če dobim višinsko bolezen? Kaj, če ... Po eni strani me je prva dva dni v Lehu vseskozi skrbelo, kako bo, po drugi strani pa sem komaj čakala, da se odpravim na to svojo solo in divjo pustolovščino. Ker je šele začetek sezone, nisem pričakovala veliko ljudi ob poti, kar je sicer dober občutek v smislu divjine, a ne tako dober v smislu varnosti. Ja nič, to sem si želela, pa sem šla. Gre za približno 110 km dolg treking, kjer je potrebno premagati nekaj malega manj kot 4500 m višincev. Če pomislim, da sem v preteklosti naredila na primer 180 km treking z 10.000 m višinci in isto težkom rukzakom, se tole sliši kot mišji kakec, a je daleč od tega. Tokrat gre za odročne predele na visoki nadmorski višini, kjer se premikaš od vasice do vasice, spiš pri domačinih, vmes pa moraš prečkati dva prelaza - prvega na 4800 m in drugega na 5200 m, najvišjo noč pa preživeti na 4800 m. Pod 3200 m se praktično ne spustiš nikoli. Vasice seveda nimajo trgovin, dobiš pa večerjo in zajtrk v homestay-u. Za lažjo predstavo - to ni vasica kot je Prebold ali Florjan. Gre za eno ali par hišk, a vseeno napišem vasica, ker ima vsaka svoje ime. Moj višinski "rekord" do sedaj je 4550 m (vrh Dom v Švici), tako da nisem imela pojma, kako se bom počutila višje od te višine. Edina stvar, ki malce olajša trek je, da ne rabim s seboj nositi šotora, saj je na poti na vsaki etapi en homestay pri domačinih. A nahrbtnik je, kljub temu, precej pretežek. Vodo si vseskozi zagotavljam iz rek in potokov, saj imam filter flaško.
1. dan, 28. 5. 2023
28. maja zjutraj, torej tretji dan, odkar sem priletela v Ladakh, sem se s cmokom v grlu vsedla na skuter, s katerim me je gospod iz agencije peljal v Spituk (3200 m). Še pred tem sem v bližini agencije govorila z Nemko, ki je treking z vodičem opravila en teden nazaj. Povedala mi je, da je ona na poti srečala komaj tri skupinice oziroma pare in da so se vsi morali vrniti nazaj, le ona je uspela zborbati do konca. V preteklosti je bila že na veliko trekingih v Nepalu in drugod, a je rekla, da ji še nikoli ni bilo tako težko. Svetovala mi je, naj imam s seboj veliko za oblečt, predvsem pa se je pritožila nad nočjo na 4800 m, saj sta jo matrala višina in mraz. Po vsem tem slišanem, bi najraje šla kar nazaj v zavetje guest-housa in se skrila v spalno vrečo, a me je vseeno pritegnilo dejstvo, da se je imela kljub vsemu zares nepozabno.
Markha valley trek se v originalu prične v Spituk-u (3200 m), a je danes mnogo lažjih ali krajših opcij, saj je več cest, po katerih lahko dostopiš bližje. Jaz sem si želela trek opraviti v "originalu", ker polovičarski pa ne bomo. Je pa res, da me je gospod peljal malce naprej od čistega "centra" Spituk-a, a mi je bilo za to vseeno, ker bi morala hoditi po dolgi, asfaltni in dolgočasni cesti. Kasneje ta dan se je izkazalo, da mi je ta malce skrajšana pot prišla zelo, zelo prav.
Ko se je gospod odpeljal, sem ostala popolnoma sama. Okrog mene je bila hribovita puščava, čudovita reka Zanskar in le moja lastna senca.
Pričela sem hoditi umirjeno in počasi. Kar nekajkrat sem se mogla opomniti, da grem še bolj počasi, saj sem od doma navajena iti na vse ali nič. Razgledi so bili fini, a pot na trenutke dolgočasna. Še vedno sem pravzaprav hodila po delno asfaltni, delno makedam cesti. Tu in tam sem ob poti koga srečala na motorju ali v avtomobilu. Po dveh urah sem prišla do Zingchena, kjer je bil plan, da ostanem čez noč. Prvi dan bi tako bil sicer precej kratek, a sem si zabičala, da bom šla po predvidenem "urniku". V Zingchenu je bilo nekaj hišk, postavljenih v breg, zraven pa tabla homestay. Tudi gospod v agenciji mi je rekel, naj tukaj spim prvo noč. Hja, malce težka bi bila, saj ni bilo nobenega nikjer. Srečala sem samo enega starega gospoda, s katerim sva se s pantomimo uspela zmeniti, da tukaj trenutno ni možno ostati, je pa to možno v Rumbaku. Rumbaku?!?! To je razdalja, kjer bi morala spati naslednji dan! Ja nič, pa sem šla ... Čakalo me je 10 dodatnih kilometrov do višine 4000 m s skrbjo, če tudi v Rumbaku ne bo nobenega. Z neko zaskrbljeno faco sem šla s težavo naprej, saj ko izveš, da moraš še hoditi, ti pa imaš mindset naštiman na nekaj drugega, te takšna stvar potem malce šokira. Prečkala sem nekaj mostov, ob poti iz reke dotočila vodo (imam filter flaško) in predvsem razmišljala, če bo moj kolk zdržal tale ruksak. Moram priznati, da sem o tem razmišljala veliko in zdelo se mi je, sploh proti koncu hoje, da že ima malce dovolj. Po dveh urah in pol hoje sem se vsake toliko že morala ustaviti, malce me je matrala sapa, a razgledi so postajali vse lepši, saj se je pred mano odprlo zasneženo gorovje Stok. Kakšne pol ure pred ciljem sem se zvrnala na tla in pojedla nekaj hrane.
Mimogrede - s seboj poleg oblačil in spalke tovorim tudi gorilnik, posodo in nekaj hrane (tablice, instant juhe, instant testenine, suho sadje, oreščke, kekse, arašidovo maslo, malce kruha ...). Na oko bi rekla, da nahrbtnik skupaj s polnima plastenkama vode tehta cca 14 kg, kar se mi pri hoji precej pozna.
Ko sem že bila skoraj pred ciljem (Rumbakom), sem ustavila dva na motorju, da sem ju vprašala, koliko je še do tja. Povedala sem jima tudi, kako dolgo že hodim in sta rekla, da sem zelo hitra. Hitra?😂 Mislim, da že dolgo nisem hodila tako počasi. No, na koncu sem izvedela, da sta oba plezalca in alpinista, eden od njiju je bil tudi že na 8 tisočakih. Veliko tudi plezata v Shey-u, to je kraj zraven Leha, kjer je navrtanih nekaj športnih in (vsaj mislim da) večraztežajnih smeri. Ker sem po trekingu imela plan, da se povežem z eno plezalno agencijo, ker bi si želela v Ladakhu malce poplezati, sta bila ta dva kot naročena. En je namreč inštruktor v agenciji. Juhu, če bo vse po sreči, grem ob vrnitvi iz trekinga malce v vertikalo. Moja plezalna pripravljenost je sicer trenutno bolj porazna, ampak mi je vseeno. Upam le, da ne bom podala slabega zgleda slovenskim plezalcem.😂
Po dvajsetih minutah od tega našega pogovora sem prišla v Rumbak. Gre za res staro vasico, kjer v hiškah, narejenih iz kamenja in blata, živijo precej pristno življenje, kot je znano za Ladakh. Tukaj vsi pozdravljajo "jilley", kar v narečju prebivalcev Ladakha pomeni "zdravo", hkrati pa tudi "adijo" in "hvala". Bomba, ker se ne rabik učiti treh različnih besed. Tu je nekaj domačinov, ki nudijo posteljo in hrano za pohodnike, delujejo pa na način kolobarjenja. To pomeni, da si nisem mogla sama izbrati, kam bom šla, temveč sem šla v homestay, ki je bil za pohodnike na vrsti v tem času. Tako imajo na koncu vsi enak zaslužek. Takoj ob prihodu v hiško sem videla, da bom tu izkusila pravo gorsko življenje domačinov. Starejša gospa mi je postregla s črnim čajem in piškoti. Kasneje sem poskusila še Ladakhi čaj, ki je slan. Ponudila mi je tudi čaj z mlekom, ki sem ga, prvič odkar sem v Indiji, celo sprejela. Nekateri veste, drugi ne, doma se pretežno prehranjujem rastlinsko. Poleg mesa, mi mleko in sir nič kaj ne dišita. Vse dokler nisem prišla sem, nisem imela želje po njihovem čaju z mlekom, ki je v Indiji sicer number one pijača. A v tej starinski kuhinji, med domačini, na 4000 m, gospe enostavno nisem mogla reči ne, ker sem želela izkusiti njihove običaje. Poleg tega sem vedela, da mleko prihaja od krave pred hišo, ki ima res luštno življenje. Sprva mi je bilo malce čudno, saj mi v osnovi mleko samo nikoli ni bilo dobro. A na mojo srečo je prevladal okus po čaju. Z domačini sem tu ves čas kominicirala v neki pol pantomimi, saj nihče v družini ni znal angleško. Zvečer je gospa za večerjo naredila odlično, tradicionalno hrano chuttagi. Gre za zelenjavno juho z dodanimi doma narejenimi testeninami, ki zgledajo kot nekakšni žlikrofi, a niso polnjeni. Zares jummy!
Po večerji sem si zunaj umila zobe in s toplo vodo, ki so mi jo nalili v lavor, umila potrebne predele. Mislim, da tuša v vseh prihodnjih dneh ne bom videla, kar je oznanilo že dejstvo, kako tukaj izgleda wc (pravijo mu Ladakhi toilet). Zaspala sem kmalu in neumorno spala celih 11 ur.
2. dan, 29. 5. 2023
Zjutraj sem se zbudila še bolj prehlajena, kot sem bila. Pojedla sem odličen zajtrk, za seboj so mi napakirali še "lunch paket"- kuhano jajce, kuhan krompir, čokoladno tablico, sok in chapate (njihov kruh, ki je kot nekakšna debela tortilija). Cena nastanitve in hrane skupaj je bila prevej dražja, kot sem pričakovala: cca 16 eur. A iskreno sem jim rade volje pustila ta denar, ker tu praktično živijo samo od nas pohodnikov.
Ta dan sem imela dve opciji: spati v Yurutse, ki se nahaja le približno 5 km in 300 m višincev naprej, ali pa imeti izjemno naporen dan ter iti mimo Yurutse in čez prvi prelaz ter navzdol do naslednjega home-staya. Najprej sem se iz Rumbaka malce spustila, potem pa pričela z zložnim vzponom. Kmalu sem ugotovila, da se premikam, kot da prvič v življenju hodim. Noge so bile težke, nahrbtnik se je zdel popolnoma pretežak, dihala sem noro hitro in iz nosa mi je smrkelj lil kot iz škafa. Res komaj sem se privlekla do Yurutse, ki leži na 4100 m. Čeprav sem bila tu že okrog 10 ure zjutraj, sem se odločila, da bo za danes to, to. Mislim, da kljub moji volji in trmi, danes ne bi prišla na prelaz. Pa tudi, če bi, bi zelo trpela. Kar mi res ni treba. Sicer bi po planu tako ali tako morala prespati tukaj v Yurutse, a ker sem prejšnji dan že prišla do Rumbaka zaradi zaprtega homestay-a, je dan bil krajši. Tako da v osnovi sem še vedno po planu.
V Yurutse je samo ena hiška. Ob mojem prihodu je bila tukaj starejša gospa, ki mi je takoj postregla s črnim čajem in me peljala do sobice. Gre za podobno sobo, kot je bila v prvem homestayju, tudi wc je "Ladakhi style".😉 Sporazumevale sva se zopet samo le z nasmehi in "yes", "no" ter "julley". Čez kakšno uro po mojem prihodu so za mano samo v smislu dnevnega pohoda prišli trije - moški iz Londona in njegova dva vodiča. Njihov namen tu je bil opazovanje divjih živali - predvsem snežnega leoparda, ki je tukaj prava atrakcija. Izvedela sem, da ta leopard za ljudi ni nevaren - še sreča. :) Pustili so mi, da še sama malce opazujem skozi njihove teleskope. Videla sem yake, konje, oranžne svizce in neke ogromne zajce. No, oni so kmalu šli, kmalu za tem pa je v to hiško prišel sin gospe. Na srečo malce zna angleško, tako da se lahko sporazumevama, kar je bilo z gospo nemogoče. Kljub temu, da ima še 4 brate, je on edini, ki še vedno veliko časa preživlja tukaj in mami pomaga pri vsakodnevnem življenju. In vse to kljub temu, da ima v Lehu tudi 4 sinove in ženo.
Eno zanimivo dejstvo je to, da odkar sem šla na treking, nimam mobilnega omrežja. A v obeh homestayih imajo WiFi. Ne vem, kako bo naprej, glede na to, da bom čedalje bolj odmaknjena, a mi je že to zanimivo, da ga imajo tu. Ta omogoča, da se domačini vsaj malce povežejo z zunanjim svetom, saj so sicer precej odrezani. Delno sem se veselila, da bom brez interneta več kot teden dni, a je po drugi strani prijeten občutek, da lahko domače obvestim, da sem ok.
Ob pogledu na šest tisočak Stok Kangri zaključujem tale zapis. Čaka me še večerja, potem pa bom, tako kot včeraj, verjetno hitro padla v noč. Upam, da se bom jutri počutila bolje, da bodo noge lažje in jaz še bolj aklimatizirana. Čaka me 800 m višincev do prelaza Ganda La (4900m). Nato pa dolga in strma pot navzdol, vsega skupaj nekje 20 km. Če pomislim na današnje počutje, se mi to zdi iskreno nepredstavljivo. A bo že - kjer je volja, tam je pot.😂




























Srecnoooo in previdnooo🍀💪🏻😎❤️
OdgovoriIzbriši🥰🥰🥰
Izbriši